Quote:Še enkrat ponavljam....moj osebni predlog je , da naj mistika ostane mistika - ločena od borilnih veščin - in vse dolžno spoštovanje ljudem, ki gojijo tovrstno znanje- sam sem pač mnenja da ukvarjanje z mistiko terja celega človeka , ukvarjanje z borilnimi veščinami pa enako
In to je tudi namen zakaj sam locujem ti dve podrocji.....borilne vescine in pa spiritualno prakso. Duhovna rast poteka pac sama od sebe vzporedno ob izvajanju cesarkoli......
Zaenkrat osebno nimam veliko izkušenj niti z borilnimi veščinami niti z spiritualno prakso. Res da najbrž zato, ker sem na v oba področja bolj posredno preko bližnjih vpleten in ostajam na ravni preiskušanja, testiranja, ene distance torej. Ne vem, klok mi na ta način uspe duhovno zrast, ampak ti dam prav, brahmanc, da to itak poteka uzput. Tolk sem se pa z mistike že izkusu, da sem začutu ene povezave vsega z vsem odzad. Zato nevarne povezave med borilnimi veščinami in misticizmom ne vidim v tolk v izražanju enega našega globjega bitja v gibu temveč v fetiširanju moči, ki jo nesporednost izražanega bitja v naši kulturi vzbudi v tebi.
Z dolgotrajno vadbo in psihično koncentracijo pride borec slej ko prej do spoznanja, da so energije v človeškem telesu praktično neskončne. Ko se dokopava do tega takoreč božanskega spoznanja, mora hkrati razvijati tudi mehanizme za kanalizacijo teh moči v enakovrednega in spoštovanja vrednega nasprotnika, ki je te energije sposoben blokirat. Tle naj po mojem ne bi šlo za tekmovanje z namenom zmage ali poraza ampak vzajemno rast borcev. Ta ravnovesje so "drevne" kulture, v katerih so ta borilna znanja nastajala in se razvijala, znale dost boljš vzpostavljat kot naša, ki temlji na tekmovanju in izkoriščanju slabosti drugih za lastno promocijo in napredek, ne pa za intimno duhovno/osebno rast. Namesto prikaza veličastnosti moči in lepote giba prirejamo tekmovanja v borilnih veščinah, na katerih praviloma zmaguje agresivnost nad plemenitostjo.
Vadba borilnih veščin res vpliva na izboljšano koordinacijo gibov in krepi samozavest, ampak to enako počne tud vojaški dril. Na psihičnem nivoju pa hkrati do slabše izurjenih začutiš eno superirornost, do boljših pa eno pokornost pa eno tekmovalno zavist. Svoje do reflesnosti iztrenirane gibe, s katerimi lahko dejansko ubijaš, moraš, če hočeš samemu seb in pa bližnji okolici vsaj deloma prizanest, zamrznit v en fetiš, ki ga častiš in razkazuješ kot mulc v poulični tolpi, ki se do kakšne prave pištole dokoplje. Je treba občasno tko kot vsi tud svojo agresijo sproščat, amapak tle so že nedolžne igre lahko usodne. Tud pištolo je treba sprobat, kako poka pa razbija, čeprav morda bolj po naključju tud ubija.
Skratka, borilne veščine s svojo mistično navezanostjo na ene notranje energije sicer vzbujajo eno poželenje po lepoti in moči, ki pa ga naša kompetativna kultura vpreže v 'napredek' civilizacije skozi komercilazicajo estetike in fetišazicjo moči. Jest bi se v naprej odpovedal odrešiteljstvu take civilizacije preko oživljanja "drevnih" vrednot in misticizma v borilnih veščinah, ker za to preprosto nismo zreli oz. smo te drevne veščine kulturno že tako preoblikovali, da je takšno odrešiteljstvo lahko le ena nova komercialna poteza. Ko svoje civilizacije v celoti ne bomo več vzdrževali na fetiših, ko bomo in če bomo zrastli nazaj do enih naravnih pretokov energij, šele takrat bo zakladnica znanj in vedenj o borilnih veščinah zafunkcionirala kot ena dinamična meditativna pot do nas samih.