Dr. Wayne W. Dyer v knjigi Verjemite, in videli boste

Pišem zato, da ne bi brali, ampak da bi doživeli. V svojem življenju vidimo in doživljamo natanko tisto, kar verjamemo. Če verjamemo v bedo in nemoč, bomo tudi živeli v revščini in nemoči, če verjamemo v spremembo, rast in obilje, bomo rasli in prejeli prav vse, kar potrebujemo.

Še nihče se ni odžejal z besedo 'voda'. Ladja ne more pluti po formuli H2O. Beseda 'dež' vas ne more zmočiti. Vodo ali dež morate doživeti, če hočete resnično zvedeti, kaj pomenita ti dve besedi. Same besede pa vas zadržujejo precej daleč od izkušnje.

In tako je z vsem, o čemer pišem v tejle knjigi. Moje besede naj bi vodile k vaši neposredni izkušnji. Če vam bodo blizu, boste zelo verjetno privzeli napisane zamisli in z njihovo pomočjo ustvarili svojo izkušnjo.

pa saj si ogenj že sprobal (kolkor tolk smo ga vsi že kot otroci), zato pa veš, da peče in ker veš, ne boš po neumnost seb škodo delal in roko v plamen tlaču, če maš že glih drva v bližin

John_Doe wrote on 12.07.2002 at 11:43:08:


Tudi v vodi se lahko utopiš, če ne znaš plavati in z zrakom zadušiš, če ne znaš dihati. Da ne govorim o zemlji. Moč Narave je treba spoštovat in se ne z njo igrat. Ogenj je pač tisti, ki ponavadi vzbuja največ strahospoštovanja.

Drugač pa ima tale tip Dyer novo knjigo - 'Resnično čarodejstvo' je naslov.

q
Zdej ves kaj sem hotu povedat s svojo kontro?  
q

Upam, da veš ti  .

Just Be

Be strong enough to face the world each day
Be weak enough to know you cannot do everything alone
Be generous to those who need your help
Be frugal with what you need yourself
Be wise enough to know that you do not know everything
Be foolish enough to believe in miracles
Be willing to share your joys
Be willing to share the sorrows of others
Be a leader when you see a path others have missed
Be a follower when you are shrouded in the midst of uncertainty
Be the first to congratulate an opponent who succeeds
Be the last to criticise a colleague who fails
Be sure where your next step will fall, so that you will not stumble
Be sure of your final destination, in case you are going the wrong way
Be loving to those who love you
Be loving to those who do not love you, and they may change

Above all, be yourself

Malo iz knjige TIBETANSKA KNJIGA ŽIVLJENJA IN UMIRANJA  (Sogyal Rinpoche)

Moja vera je živeti – in umreti – brez obžalovanja.
MILAREPA
------------
Za današnji svet lahko z grenkobo priznamo, da večina ljudi v njem umre nepripravljena na smrt – tako kot je tudi živela nepripravljena na življenje.

---------------
Na svetu ni kraja, kjer nas smrt ne bi staknila – pa najsi se še tako vneto oziramo okrog sebe, kakor kadar se znajdemo v kaki neznani in sumljivi deželi…. Če bi bilo kje kako zavetje, kamor bi se lahko umaknili pred udarci smrti, se jaz še malo ne bi pomišljal skriti vanj… Seveda pa je norost že sama misel, da bi ti kaj takega uspelo….

Ljudje prihajajo in odhajajo, tekajo sem in tja in plešejo, nihče pa nikoli ne zine niti besedice o smrti. Vse lepo in prav. Toda ko smrt vendarle pride – po nje same ali pa po njihove žene, otroke ali prijatelje – in jih zaloti niznenadene in nepripravljene, kakšni viharji čustev jih zajamejo, koliko je krikov, gneva, obupa!…

Da bi torej smrti vzeli njeno najmočnejše orožje, ravnajmo drugače, kot je v navadi: snemimo ji plašč tujosti, obiskujmo jo, navadimo se njene bližine; na nič drugega ne mislimo češče kakor nanjo… Nič ne vemo, kje nas čaka; pričakujmo jo torej vsepovsod. Navajati se na smrt pomeni navajati se na svobodo. Človek, ki se je naučil umreti, se je 'odučil' biti suženj.

MONTAIGNE
-----------------------------
Smrt je dejansko skrivnost, a o njej vendarle lahko rečemo dvoje: prav nobenega dvoma ni, da bomo umrli, in ne vemo, kdaj in kako bomo umrli. Edino, kar je potemtakem zanesljivo, je negotovost glede ure naše smrti, ki jo izrabljamo kot izgovor za to, da nenehno odlagamo neposredno soočenje s smrtjo.

Najglobji razlog, zakaj se tako bojimo smrti, je najbrž ta, da ne vemo, kdo smo. Vsak zase je prepričan, da je edinstvena osebnost, od vseh drugih različna in ločena identiteta; toda če to identiteto malce bolje  pogledamo, vidimo, da ni nič drugega kot neskončna zbirka vseh mogočih reči, ki jo podpirajo: našega imena, našega 'življenjepisa', naših življenjskih sopotnikov, družine, doma, službe, prijateljev, kreditnih kartic… Vso svojo gotovost naslanjamo na krhko in minljivo oporo teh reči, in ko bomo ostali brez njih, ali bomo sploh še vedeli, kdo pravzaprav smo?

Brez vseh teh opor ostanemo samo še sami pred seboj, pred človekom, ki ga ne poznamo, pred tem medlim neznancem, s katerim smo ves čas živeli in ga kljub temu nismo želeli bolje spoznati.

….

Ko umremo, pustimo vse za seboj, še posebej pa svoje pozemeljsko telo, ki smo ga tako negovali, se tako slepo zanašali nanj in ga s tolikšnim trudom skušali obdržati pri življenju. Toda tudi na svoj um se ne moremo nič bolj zanesti kot na svoje telo. Kar zazrite se vanj za par minut: videli boste, da je kakor bolha, ki nenehno skače sem in tja. Videli boste, da se misli porajajo brez pravega razloga in brez zveze med seboj. Kaos trenutka nas peha sem in tja, žrtve muhavosti svojega uma smo. Če je to edino stanje zavesti, ki nam je znano, potlej se lahko v trenutku smrti na svoj um zanašamo toliko, kot se lahko kockar zanaša na kocke brez pik.

TIBETANSKA KNJIGA ŽIVLJENJA IN UMIRANJA  (Sogyal Rinpoche)


Avtobiografija v petih poglavjih

1
Hodim zdolž ulice.
In padem v globoko luknjo,
ki zija v pločniku.
Zgubljen sem … brez upanja.
Saj nisem sam kriv.
In celo večnost traja, preden najdem pot ven.

2
Spet grem po isti ulici.
V pločniku zija globoka luknja.
Delam se, da je ne vidim.
In spet padem vanjo.
Ne morem verjeti, da sem spet tam.
Ampak saj nisem sam kriv.
In zopet traja celo večnost, preden pridem ven.

3
Spet grem po isti ulici.
V pločniku zija globoka luknja,
vidim jo.
In spet padem vanjo … kar iz navade.
Tokrat imam oči odprte,
vem, kje sem,
zdaj vem, da sem sam kriv.
Nemudoma pridem iz nje.

4
Spet grem po isti ulici.
V pločniku zija globoka luknja
in jaz se ji izognem.

5
Zdaj hodim po drugi ulici.

dve misli Rudija Kerševana

Kdor drvi k stvarem,
prepričan,
da ga bodo osrečile,
spregleda stvari,
brez katerih ne bo
nikoli srečen.


Izjoči se,
ko mine ljubezen,
a ne joči
do večera.