saj veste da, so se grški Bogovi pogovrajali o kam naj skrijejo smisel življenja..

zgodba je bila drugačna:
Grški Bogovi so se pogovrarjali kam dat smisel življenja da bo vedno jasen

eden je rekel dajmo ga na najvišjo goro, pa so rekl sam tja gor pridejo redki
naslednji je rekel dajmo ga spravit v morje, da ga bodo povsod videli, nakr so ugotovili da je morje včasih valovito in da se v globino ne vidi dobro
nato so razmišljali napišimo ga na nebo, pa so ugotovili da so ustvarili oblake
potem so rekli dajmo smisel v vse stvari, da ga bo povsod videl
nato je eden rekel naj bo stalno v ljudeh, v njihovem srcu, da ko bodo kaj delali, videli, občutili, storili, jih bo srce opomnilo na smisel in bodi skozi srce lahko videli smisel v drugih stvareh

in sedaj, je spravljen v vseh stvareh in v našem srcu, rečemo mu ljubezen  


dopolnil bom, sem hotu že v prvo napisat tako pa sem mal pozabu, kaj sem sploh hotu, k sem doma študiru
sedaj bom pustil original, da ostali teksti nebi izpadl dvoumno, sam napisal prave stvari zraven


in sedaj je smisel povsod v vseh stvarh in v nas, in ga lahko povsod vidimo, vendar imamo srce da nas opomni na smisle, tako vemo takrat kadar srce občuti ljubezen, ki je ključ smislov, in opozori, da je stik smislov pravi, da se dve stvari združita v večji smisel, v skupni smisel

kadar iščemo smisel in se večji in skupni smisel ne naredi, če ni ljubezni, takrat eni vidijo samo še dobiček od tega...

ostali pa iščejo smisel še naprej...

torej je ljubezen ključ, da najdeš smisel, eni pa ga kar zamenjujejo z smislom, samo ljubezen je do nekaj in se združuje in je ključ, smisel pa obstaja sam in se združuje

ker je do četrtega nivoja treba pridet čez tri nivoje vzorcev - jih odpravit. večina na tej poti (na žalost) pač podleže ... se ustavi ... ne išče več ... ne čisti več ... dovolj jim je tretji nivo, al pa drugi, pa tud prvi in slab če imaš spucanga.
nujno pa morjo oni bit spucani od spodi, ne pomaga ti nič če imaš 'spucano' kr nekje umes, ker od zemlje ne dobivaš tistega kar bi lahko.

no ja tko nekak ... imho

TEDAJ je dejala Almitra: Spregovori nam o Ljubezni.
On pa je dvignil glavo, pogledal ljudstvo in tišina se je razlila mednje.  In z močnim glasom je začel:

     Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite,
     čeprav je njena pot  strma in težka.
     In kadar vas vzame na svoje peruti, se ji prepustite,
     čeprav vas utegne meč, skrit med njenim perjem, raniti.
     In kadar vam govori, ji verjemite,
     četudi  vam njen glas pretresa sanje, kot vam sever pustoši vrtove.

     Kajti tako kot vas ljubezen krona, vas mora tudi križati.
Pripomore vam k rasti, a vas tudi oklesti.
     Tako kot se vzpne do vaših višin in vam boža najtanjše veje, ki trepečejo v soncu,
     bo prodrla tudi do vaših korenin in jih stresla tam, kjer se oklepajo zemlje.

     Kakor žitne snope vas zbira k sebi.
     Omlati vas, da bi vas razgalila.
     Preseja vas, da bi vas rešila plev.
     Melje vas do čiste beline.
     Zgneta vas, dokler ne postanete voljni.
     Nato vas izroči svojemu ognju, da bi mogli postati sveti kruh za božjo gostijo.

     Vse to vam stori ljubezen, da bi spoznali skrivnosti svojega srca in v tem spoznanju postali delček srca Življenja.

     Toda če v svojem strahu iščete zgolj miru in užitka v ljubezni,
     je bolje za vas, da si zakrijete svojo goloto in odidete z mlatišča ljubezni
     v svet brez letnih časov, kjer se boste smejali, a ne iz srca, in jokali, a ne izjokali vseh solz.
     Ljubezen daje samo sebe in jemlje samo sebe.
     Ljubezen ne jemlje v posest in noče postati posest.
     Zakaj ljubezen zadostuje ljubezni.

     Kadar ljubite, ne smete reči: »Bog je v mojem srcu«, temveč raje: »Sem v srcu Boga«.
     In ne domišljajte si, da morete usmerjati tok ljubezni, kajti ljubezen bo, če se ji le zdite vredni, usmerjala vaša pota.
     Ljubezen ima le to željo, da izpolni samo sebe.

     Toda če ljubite, a ste polni želja, naj bodo vaše želje take:
     Stopiti se in postati žuboreč potok, ki poje svojo pesem v noč.
     Spoznavati bolest prevelike nežnosti.
     Raniti se s svojim lastnim razumevanjem ljubezni in krvaveti voljno in radostno.
     Prebuditi se ob zori z lahkim srcem in se zahvaliti za nov dan ljubezni.
     Umiriti se ob opoldanskem počitku in razmišljati o zanosu ljubezni.
     Vračati se na večer s hvaležnostjo domov
     in zaspati s hvalnico na ustnicah in z molitvijo za ljubljenega v srcu.

In kaj piše nad vhodom vrat v znamenito Antično preročišče:"Spoznaj samega sebe!"

Nato je rekel bogataš: O Daru nam spregovori.
In je začel:

     Malo dajete, ko dajete le od svojega bogastva.
     Resnično dajete šele takrat, ko dajete del sebe.
     Kaj pa je vaše premoženje, če ne le kup šare, ki jo ljubosumno hranite iz strahu pred stisko jutrišnjega dne?
     In ko pride jutri? Kaj jutrišnji dan prinese preveč skrbnemu psu, ki zagrebe kosti v sipki pesek, ko spremlja romarje v sveto mesto?
     Mar ni strah pred revščino že revščina?
     In strah pred žejo ob polnem vodnjaku že neugasljiva žeja?

     Nekateri dajejo le malo od svojega obilja, a dajejo zato, da bi poželi priznanje. In njihova skrita želja pokvari ves dar.
     Drugi pa imajo malo, a vse razdajo.
     Samo ti zares verujejo v življenje in v dobroto življenja in njihova zakladnica se nikoli ne izprazni.
     Nekateri dajejo z veseljem in to veselje je njihovo plačilo.
     Drugi trpe, ko dajejo in to trpljenje je njihov krst.
     Tretji dajejo, a ne občutijo bolečine, niti ne iščejo veselja in ne spremlja jih občutek krepostnosti.
     Dajejo tako, kot mirta v dolini oddaja svoj vonj v ozračje.
     Po rokah takšnih ljudi nam govori Bog in skozi njihove oči se smehlja na zemljo.

     Dobro je dajati, če vas kdo prosi, še bolje pa je, če dajete nenaprošeni, iz razumevanja.
     Za človeka odprtih rok je iskanje tistega, ki bo dar sprejel, večja radost od darovanja.
     Mar je na svetu kaj, kar boste zadržali zase?
     Vse, kar imate, bo nekega dne darovano.
     Darujte torej zdaj, da bo čas darovanja vaš, ne šele vaših dedičev.

     Pogosto pravite: »Dal bi, toda le tistim, ki so tega vredni.«
     Drevesa v vaših sadovnjakih ne pravijo tako in tudi črede na vaših pašnikih ne.
     Dajejo, da bi živeli, kajti zadrževati pomeni propadati.
     Kdor je vreden prejemati svoje dneve in noči, je gotovo vreden vsakega daru od vas.
     In kdor zasluži, da ga napaja ocean življenja, zasluži, da iz vašega vrelca zajame polno čašo.
     In kaj je vredno večjega priznanja, kakor je pogum, zaupanje, da, celo ljubezen sprejemanja?
     Kdo pa vendar ste, da bi si morali ljudje pred vami razparati prsi in razgaliti svoj ponos, da bi vi mogli gledati njih vrednost golo in njihov ponos osramočen?
     Najprej glejte, da boste sami vredni biti darovalci in orodje darovanja.
     Kajti v resnici daje le življenje življenju, medtem ko ste vi, ki si domišljate, da ste darovalci, le priče.

     In vi, ki prejemate – in prejemate vsi - , ne sprejmite nase nikakršnega bremena hvaležnosti, da ne naložite jarma sebi in tistemu, ki daje.
     Dvignite se raje z darovalcem in darovi kot na krilih;
     kajti preveč razmišljati o svojem dolgu pomeni dvomiti o velikodušnosti tistega, ki mu je zemlja žlahtna mati, a oče Bog.

Smisel je v nas...

Smisel je nesmiseln, če ga spravljamo v besede... Omejevanje samih sebe. Še enkrat. Ponovno. Zakaj?
Je pretežko živeti smisel? Je prehudo zagledati lepoto, ki jo nosimo v srcu?

Nesmiselni smo, ker se skrivamo! Naj živi nesmisel! Naj živi Življenje! Srečna sem, ker moje Življenje nima smisla. Samo sem! Tu. Sedaj. Srečna. Je moj nesmisel smisel? Morda...

Ali je pomembno? Ne...

ŽIVIM!


Suzana

meni osebno je prerok bolj všeč, čeprav sem prebrala vse knjige od Castanede.

oj kdor te nauči kako ujeti ribo je pa dobr da ga čimbolj poslušaš...