Ideja je sledeča: jaz kot oseba sem drevo.

Dokler samo bluzim in težim naokoli, v realnosti pa na oz. v sebi ne naredim ničesar, pravzaprav premikam samo krošnjo. Premikam se po vetru. Navzven delujem kot oseba, ki ji je ne samo vse jasno, temveč tudi živi po načelih o katerih govori. Znotraj mene pa vlada praznina.
Če pa želim to spremeniti, se moram odreči varnosti. Korenine izpuliti in iti naprej. Premakniti sebe kot celoto. Seveda moram prej še sestaviti celoto. Ampak, ne bi zdajle o tem.

Vprašanje je: v kolikšni meri je smotrno imeti korenine?
Kako imeti korenine? Se presajati iz enega koščka zemlje v drugega? Ali uporabiti korenine kot noge - lahkih nog naokrog...

PS: Zase vem... Zanima pa me Tvoja resnica!

Da jih slučajno ne zmanjka: cmoka!

Suzana

Korenin v kakršnem-koli smislu ni fino imeti, ker te na nek način samo držijo, namesto da bi poletel se prepustil življenju. Simbolna primerjava z drevesom, mene mal zmede. Mogoče si hotla prikazat simboliko glede na domači jezik, domačnost, družino iz katere izhajaš. Če te prav razumem. Torej oprijemanje nekih miselnih vzorcev, oprijemanje kao "svoji" kulturi, pripadnosti.

Moj pogled je odprt proti neskončnosti, proti vsakemu bitju, proti poskušanju razumevanja, da je vse eno, vse v svojem unikatnem sestavu. Kajti ravno furanje na neke take vzorce pripadnosti, oklepanju je človeka vedno metalo v boje, vojne (v zadnjem času se veliko govori o slovenskosti, in pa imamo finega nasprotnika Heiderja).

Seme nosi use odgovore...telo in korenina so samo posledica...vzrok pa je seme samo...
Seveda smo mi ljudje drugačni od bratov dreves že po sami definiciji...
Pri taijiju baje po ene desetih letih dobiš možnost, da poženeš korenine v zemljo in s tem pridobiš na moči in stabilnosti...torej povezava z zemljo je dobrodošla saj smo produkt narave in narava  kot taka je use kar potrebujemo...

Glede semena sem hotel omenit to, da misel je seme in če gojiš to seme...bo pognalo najprej korenine potem pa še krošnjo... seveda so misli lahko tut slabe (beri:plevel) te pa je dobro posekat in odstranit da se naredi mesto za dobre ...  use skupaj pa so to samo teorije sestavljenje iz besed...

Dejansko korenine rabimo, take prilagodljive, saj je včasih potrebno tudi posekat kako korenino tako kot vejo, zato da se ostali deli "drevesa" lahko razvijajo, rastejo, napredujejo...
Človek brez korenin je po mojem precej u oblakih - ničesar ne realizira ma pa ful visoke misli... človek s togimi koreninami je pa omejen, nepripravljen na spremembe

Vsake oči imajo svojega malarja... Pa naj še moje oči povejo, kaj pomislijo, zagledajo,... ko odgovarjam na "vprašanje", katerega sem postavila...

Ideja kot taka je uletela, ko sem govorila s prijateljico, ki je izredno prizemljena. Po eni strani to pri njej občudujem, ker sem se jaz kar precej namučila, da sem vsaj približno, z neko tenko nitko privezana na zemljo. V bistvu učiva ena drugo... In je prav zanimivo, kako drugače dojemava iste stvari... Ena drugo učiva, ne da bi se trudili učiti se...

V glavnem: zadnjič sva se pogovarjali o Življenju kot takem. Bolje rečeno sva se pogovarjali o času - preteklost, sedanjost, prihodnost.

Preteklost so korenine. Potrebno jih je izpuliti, kajti preteklost je zato, da se učimo, ne zato, da bomo celo Življenje stali na mestu! Vse skupaj je seveda prispodoba, toda... utegne pomagati, ker je slikica... ker si lahko jasno predstavljaš, kako ti daje preteklost moč! Kaj vse si se že naučil-a! Kaj vse ti je Življenje podarilo, iz česa vse lahko črpaš modrost! Življenje nas nauči vsega, kar moramo vedeti...
Smisel naj bi bil v sledečem: če si predstavljaš, kako potegneš korenine iz zemlje, kako te preteklost ne drži več v danem trenutku, te ne zasleduje, temveč ti je opora... Pa vendar si izpulil-a korenine! To še zdaleč ne pomeni, da nisi prizemljen. Vsekakor si! Kajti zemljo (preteklost) potrebuješ. Samo ne omejuje te več! Ni več neka "ovira", temveč ti je dar! In vsak dani trenutek si drugje. Prizemljen-a, vendar ne-omejen-a...

Deblo je dani trenutek, katerega brez pomoči korenin (preteklosti) ne bi bilo. Ne bi mogel obstajati! Vsakdo ima preteklost... In vse, seveda... Zakaj deblo? Zato, ker je dani trenutek tak, kakršen je. Saj si ga ustvarimo sami, vsekakor, toda... dani trenutek si ustvariš, kakršnega si ustvariš in to je to!

Krošnja je prihodnost... V danem trenutku imaš možnih prihodnosti kar nekaj. Ni samo ena! Usoda je spremenljiva, le določene stvari (največje, najmočnejše veje) so nam določene že vnaprej. Teh ni prav veliko, če si pogledaš sliko celotnega Življenja, vendar obstajajo! Določeni ljudje, določene situacije,... Vse ostalo je pa vprašanje tega, katero od možnih prihodnosti boš
vzel-a, izbral-a,... To so tiste manjše vejice, listki na njej. Vsekakor se v danem trenutku ne morejo vse uresničiti...

To je pa moj pogled - mojih oči... Ne zanikam drugih pogledov, temveč sem vam hvaležna, kajti rada se učim!

Seveda obstaja možnost, da sem falila... Pa kaj!

Cmokci,

Suzana