Potovanje v središče zemlje

Najbolj globoka slovenska jama

Jama Čehi 2

Bilo je 750 metrov pod zemeljskim površjem, v trebuhu kaninsko-rombonskega pogorja. Z Juretom sva lezla po meandru, meter široki skalni razpoki, ki sta jo led in voda brusila tisočletja in tisočletja. Više gori so bile stene v ožinah čiste, tule, sredi gore, pa so postajale blatne in še ožje.

Sedemsto petdeset metrov globoko, to je točno na sredini gore. Od vznožja do vrha pogorja je dobrih 1500 metrov. Pod nama je tekel potok, ki se je spreminjal v majhna jezerca in spet brzel naprej kot potoček. Z nogami sva se opirala ob steni, da ne bi bredla po vodi, struga je bila vedno bolj strma.

Počasi sva lezla, saj bi, če bi nama zdrsnilo, padla v ledeni podzemski potok. Morala bi se vrniti na površje. Ko si globoko pod zemeljskim površjem, ne veš, koliko je ura. Občutek za čas izgine. Voda je škropila z vseh strani.

Pripet sem bil na vrv in zdelo se mi je, da vodi v napačno smer. Mislil sem le na to, kaj naj naredim, da se izognem ledenici, ki mi je zalivala škornje in spodnji del kombinezona. Skale so bile ostre, vrv bi se lahko prerezala. Najbolje bo, če se čim hitreje spustim, se mi je zdelo. Voda me je vedno bolj zalivala. Prišel sem do točke, kjer se brzice podzemnega potoka spremenijo v slap, ki pade 50 metrov globoko v brezno. Na robu brezna sem zagledal drugo vrv. Od kod se je vzela? Sem sploh privezan na pravo vrv? Zvlekel sem se do druge vrvi in se pripel. Kasneje sem izvedel, da sem bil sprva pripet z vrvjo, namenjeno za napeljevanje telefonskega kabla.

Jure je medtem našel pravo pot. Po novi, pravi vrvi sva se spustila na dno dvorane, ki leži 900 metrov višinske razlike pod vstopom v brezno. Bila je gromozanska. Po eni od sten je padal slap. Stene so bile sestavljene iz kamnitih blokov, globoko v notranjosti gore pa je čemela peščica ljudi.

Po uri čakanja smo bili zbrani. Kuhalnik je segreval vodo za čaj. Dular in Žugelj sta v bivaku trdno spala. Tudi ostali smo se počasi spravljali k spanju. Zaspal sem. In se čez osem ur zbudil. Govoril sem z baznim taborom. Kaj naj naredimo? Ne vemo, kje je ekipa, ki je globlje v jami. Potem se je prikazal Janez Margon. Iz globine je prinesel videoposnetke. Tudi on ni vedel, kaj se dogaja nižje doli. Šel je spat. Kaseto z videoposnetki pa je izročil Juretu, da jo odnese proti površju. Vedeli smo, da je pod nami še nekaj sto metrov višinske razlike.

Piše Luka Fonda.
???

Tole se bere kot znanstveni roman. Dobr to.

Andres