Na konkretnih primerih bom ponazoril  proces  duhovne samorealizcije posmeznika v družbi , zaradi katere je duhovnost pri enemu pragmatičnemu  in kao normalnemu človeku po mojem lahko upravičeno na slabem glasu.


Življenjska in duhovna  pot Jezusa:

Mali tesarček  na potovanjih z očimom po tedanjem bližnjem vzodu  spozna medsebojno  neubranost in odtujenost ljudi v  mešanici kultur in ver, ki  najvišje posvetne in duhovne avtoritete priznavajo le zunaj sebe. Pride do spoznanja, da je za medsebojno harmonijo potrebno najti   najvišjo avtoriteto  le v sebi. Ko hodi okrog in to razalga ljudem, hkrati pa z osebnim zgledom in karizmo uči ljudi medsebojne strpnosti in ljubezni,   si  sam pridobil toliko  posvetne in duhovne oblasti, da se  znajde shizofreni  v situaciji: ali  narediti iz sebe junaka  upora, se dokopati do posvetne oblasti in na žrtveni oltar postaviti duhovnost   ali  ne narediti nič  in le upati, da kot žrtev posvetnih oblasti  poskušaš rešti vsaj duhovonst. Ne naredi nič = odloči se za svojo pougbo, kar sicer  pomeni hkrati  res začetek enega imperija, ki pa zaradi odostnosti njegovega neposrednega vpliva in moči zaide daleč stran od njegovega duhovnega zgleda.    


Življenjska in duhovna pot Oshota:

Mali pastirček odrašča v  pri starih starših v varnem zavetju indijske  plemenske skupnosti in se skozi svoje samotarstvo globoko identificira z naravo. Skozi odraščanje spozna globoko kastno/versko razcepljenost indijske družbe, zato edino trdno oporo najde v  sesuvanju zuanjih religij oz. v notranji  religioznosti, t.j induvidualni meditavni povezanosti s kozmosom. Kot razgledan in študiran človek začuti še večjo stisko  zahodnega človeka, ki za razliko od vzhodnega svojo samorealizacijo išče v materialem svetu. Njegovo učenje in mistična pojavnost fascinirata premožne zahodnjake, ki  v  njegovem nauku najdejo najbolj nebolečo in nezahtevno bližnjico za  pobeg iz svojega bogatega, a z nizkotno materialnostjo prenasičenega okollja v najvišjo in  čisto duhovnost. Oshota v zahvalo obsujejo z materialnim bogastvom in čutnimi užitki, iz anarhičnega gibanja pa naredijo avtokratsko sekto. Osho se definitivno znajde v eni shizofreno-paranični situciji polni spletk in zarot, on pa ne naredi nič = umakne se v tišino in meditacijo, ki se konča z njegovo prezgodnjo smrtjo v indijskem  izgnanstvu. Z njegovim naukom je, kar je: eno razsulo.    

Zakaj pa ne življenska in duhovna  pot enega  mafijskega botra:

Svojo kariero začne kot en mali pomočniček enega izsiljivalca, dobiva  samostojnejše naloge tja do licence za ubijanje. Si pri taspodnjih capotih pridobi zaupanje, ga povišajo do malega šefa in si začne na strahospoštovanju gradit temelje od spodaj. Pokaže prvo nespoštovanje do svojega capota, ga ubije,  a ker si hkrati zavaruje hrbet ter s tem dokaže, da je sposobnejši od njega. Ga tud drugi capoti ucvikajo, ga priznajo  za vsaj sebi enakega.  Vnese v mafijo eno novo energijo, se spusti v boj za novo razdelitev ozemlja ali razširitev dejavnosti, par capotov pospravi, se mu končno prizna naziv botra, ki se mu morajo vsi klanjat. Od njega gredo zdaj mafijski posli navzdol, preko njega poteka zdaj varovanje mafijskih interesov navzven. Postane znotraj mafije tolk visok, da se mu ni več treba neposredno s krvavmi posli uvarjat in je hkrati oz. prav zato zunaj mafije tolk močan, da se na veliko lahko začne z legalimi posli pa politiko ukvarjat.  Se želi do konca samorealizirat, a se znajde v eni shizofrenični situaciji: je  ugled edino, kar mu še manjka,  a ga lahko dobi le, če se odreče (mafijski) moči. A če se odreče moči, je seveda tud ob ugled, saj temelji na moči. Se ne odloči za nič =  za en v naprej propadel poskusu  pranja mafijskega denarja preko še bolj mafijske cerkve. Konča v  mafijskem udarcu nazaj, v fizičnem  sesutju družine, njenega imperija in konec koncev razsutja enega mafijskega mita.  


Zdaj bi lahko nadaljeval z življensjkimi potmi npr. lenina  (stalin in tito sta bila posnemalca)  pa številnih zanstvenikov in umetnikov, ki so bili res pravi duhovni kreativci. A bodi za vzorec dovolj.

Ergo: VSAKA  duhovna samorelizacije človeka v družbi  pripelje akteraja na individualnem nivoju  v shizofreno situacijo, konča pa se  večinoma z njegovim psihofizičnim koncem in duhovnim razsulom.  

Duhovnost je naših fantov prerani grob ???

Jaz ne vem točno kakšno duhovnost si ti hotel predstaviti s primerom o mafijcu. Po moje, da tisti, ki se  niti poglablja ne toliko, je le normalno razsoden, mu posamezniki drugih kultur in s tem tudi druge vere niso v napoto.
Mafijcu je v napoto vsakdo, ki še nima oblasti, zatorej tu ne moreš govoriti o neki duhovni poti. Stalin in drugi režimski "sponzorji" Isto, le da so oni ne le oblastniki, temveč tudi bolniki obenem.

Al pa sem te jaz narobe zastopil kaj si hotel povedat.

Andres

Quote:


Glede natančnosti zgodb:

Jest sem te velike zgodbe namenoma tko priredu, da je jasno videt, da   samorealizacija pri vseh izpade kot ena pot na   oblast. Ne glede na to, a sami  to hočjo al ne - folk jim je to pripisov,  jim je za to sodu in jih obsodu. Se to grdo vid, ampak na to folk tko gleda, ker se bojijo tistih, ki sebe 100% navzven realizirajo. Jest trdim, da je vsak samorealiziran človek na prvem nivoju izpade ene vrste prevratnik, ki ga bo skušala onemogočit lastna fammilila, sekta, stranka, aktualna oblast al pa raja na splošno. Pa sploh ni nujno, da ma na višjih nivojih kakšne prevratniške ambicije. Mafijce  al pa odrešenike odžagajo prav v trenutku, ko se s svojim nedejanjem pravzaprav odrekajo vsaki oblasti, ravno ko se hočejo s svojim shizofreničnim cincanjem ene konkretne odgovornosti do folka znebit.  Nauk te  zgodbe ostane, da te ena totalna samorealizacija kljub plemenitim nagibom v en konflikt z okoljem spravila, ta pa v prerani grob.

Ergo: bod priden pa poslušen pa čim manj sebe posluš pa boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji.

Quote:


Zakaj vmešavam sem zraven duhovnost? Ker samorealizacija razumem predvsem kot duhoven proces, za realizacijo duše skozi človekova dejanja. Tu ne gre za realizacijo njegovega ega, ki ima stvari tako ali tako pod nadzorom. Na tak duhoven način se lahko bolj ali manj totalno samorealizira tud mafijec, ne le mesija s širjenem kao pozitivne energije. Sicer pa je mafijski don v svojem okolju ene vrste dobrotnik in zašcitnik za zelo veliko ljudi. Tako ima tud predstavo o seb, zato na koncu razumsko ne more štekat, da ga lastni linčajo.
Sem hotu celo hitlerja ob mafijcu za primer dat, saj je bil tud on en velik kreativc, ampak on se je pustu z oblastjo okužit in si na tak način grob skopat.

Quote:


Titud !

Če prav razumem je torej družba tista,ki ti preprečuje,da bi se lahko svobodno samorealiziral in na nekem nivoju tudi ostal.
To je res.
Ampak ravno ta dvom,ki se pojavlja v tebi,kaže,da je nemogoče obstat na nekem nivoju.Življenje je spreminjanje in samo življenje te tudi sili v to.
Seveda pa je strah tisti,ki povzroča dvom.Strah,da bom izgubil še tisto,kar imam.Pa vendar v življenju nimamo nobene varnosti,ni nobene sigurnosti.
Zato večina ljudi ni sposobna "živeti".Svoje življenje prodajo neki religiji oz. neki formuli,ki obljublja varnost in gotovost.Zato govorijo ,da ,če boš delal in verjel v to in to,boš srečen,zadovoljen,šel v nebesa......
A je to sploh kakšno življenje.Saj nisi nič drugega,kot suženj.Zanikaš sebe,zanikaš življenje.

Quote:

Ja,je eno in drugo .
Občutiš,da si eno z vsem,po  drugi strani pa ti je tudi vseeno.
Saj potem več nisi tako navezan na svoj pogojeni jaz.
Zavedaš se karme (vzroka in posledice) zato ne obsojaš,saj veš,da boš sam sojen.Nikomur ne povzročaš bolečine,saj veš,da boš sam trpel....
Mogoče to zgleda,kot neko ravnodušnost,vendar je to enakodušnost.Da si vedno v vsakem trenutku odprt in pozoren.
Verjetno bo si kdo mislil,da si shizofrenik,ker nisi kao neka ukalupljena osebnost.Vendar ne moreš biti shizofrenik,saj nisi navezan na svoje občutke in nek ego,ampak si,kot nek opazovalec.In to ti omogoči,da do vsakega človeka pristopiš z ljubeznijo in spoznaš resnico.