Smrt ni nič drugega kot ločitev zavesti od fizičnega telesa.

V času umiranja je odločilnega pomena, da je um v stanju krepostnosti.

Če ne sprejmete pojava, ki ga imenujemo zavest, je po mojem mnenju tudi zelo težko razložiti, kaj je življenje. Kadar se zavest poveže s telesom in se ta povezanost nadaljuje, se to imenuje življenje, kadar pa zavest prekine svojo vez s telesom, nastopi smrt.

Nespametno bi bilo počenjati stvari, ki bi komurkoli povzročale trpljenje. Spomnimo se, da kadar stopimo na trn in si ranimo stopalo, ena od naših rok odstrani trn, čeprav nje prav nič ne boli.

Nič ni narobe, če se samo spomnite negativnih dogodkov; če imate dober spomin, se jih boste vedno spominjali. Toda z rastočo potrpežljivostjo in strpnostjo se je moč znebiti negativnih čustev, povezanih z dogodki.

Prvi korak pri iskanju sreče je učenje. Najprej moramo izvedeti, kako nam negativna čustva in vedenje škodujejo ter kako nam pozitivna čustva pomagajo. Spoznati moramo tudi, da negativna čustva ne škodujejo le nam samim, ampak tudi družbi. Negativno vplivajo na prihodnost vsega sveta…

Bolj kot s prijatelji se učimo strpnosti s pomočjo sovražnikov.

Veliki indijski modrec  Shantideva je dejal: »Če obstoja možnost rešitve problema, potem ni razloga za skrbi; kadar pa te možnosti ni, nam tudi skrbi ne morejo pomagati.«

Znanje je pomembno. Toda še veliko pomembnejša je njegova koristna uporaba. Ta je odvisna od srca in uma človeka.

Najprej je potrebno učenje, razumsko spoznavanje.
V naslednjem koraku razvijemo prepričanje.
Prepričanje preraste v odločnost.
Tej sledi delovanje.
Prizadevanje oziroma trud kot zadnji dejavnik je bistvenega pomena.
Toda – dokler ne prenesemo naših načel v življenje, niso načela nič drugega kot besede.

Izkušnje so me naučile, da je mir, notranji mir, glavna poteza pristne sreče. S tem ne mislim kakšnega občutka odmaknjenosti. Prav tako ne govorim o odsotnosti občutkov. Nasprotno, mir, ki ga želim opisati, izvira iz zanimanja za druge in vključuje veliko mero tankočutnosti in sočutja.

Če moreš, hodi po duhovni poti. Upam, da sem bil dovolj jasen, pri tem ni nič skrivnostnega. Potrebno je samo delovati iz ljubeče skrbi za druge. Če boste pri tem iskreni in vztrajni, boste postopoma, korak za korakom, postali sposobni predrugačiti svoje navade in odnose tako, da boste manj mislili na svoje ozke zadeve in več na zadeve drugih. Pri tem boste ugotovili, da uživate v miru in sreči.

Sočutje je po mojem mnenju esenca duhovnega življenja.

Če delujemo na osnovi iskrene želje po dobrobiti drugih ljudi, smo do njih, kot smo videli, samodejno pozitivno naravnani. Vzrok je v tem, da ni prostora za nezaupanje, ko so naša srca izpolnjena z ljubeznijo. Tako je, kot bi se odprla notranja vrata in bi zato lahko soljudem ponudili roko.  Skrb za soljudi podre pregrado, ki ovira zdravo medsebojno sodelovanje.

Na splošno lahko sočutje opredelimo kot nenasilno in nenapadalno stanje uma, ki nikomur ne škoduje. To je umska naravnanost, ki izvira iz želje, da drugi ne bi trpeli, in je povezana z občutkom predanosti, odgovornosti in spoštovanja do drugih.

Kadar uresničujete dajanje, ne smete imeti do oseb, ki jim dajete, pomilovalnega odnosa. V njih morate videti vir velike dobrote, ki pomaga vašemu napredku.

Hkrati se moramo zavedati, da obstajajo različne oblike in stopnje dajanja. Če dajemo s skritim motivom, da bi izboljšali svojo podobo v očeh drugih – da bi postali ugledni in bi nas ljudje imeli za vrle in svete – s tem onečastimo dejanje. V tem primeru se ne urimo v velikodušnosti, ampak v samopoveličevanju. Prav tako je lahko res, da nekdo, ki daje veliko, ni tako velikodušen kot nekdo, ki daje malo. Vse je odvisno od načina in motiva.

Hvaležno sprejemanje naklonjenosti se odraža v našem odzivu na nasmeh. Zame je možnost smehljanja ena najlepših značilnosti človeških bitij..

Lahko si mislimo, da je sočutenje značilnost zelo širokosrčnega človeka, razum pa poteza nekoga, ki je zelo praktičen – če se to dvoje združi, nastane izredno učinkovita kombinacija.

današnji Dnevnik:
Nemci menijo, da je tibetanski verski voditelj dalajlama bolj moder kot papež Janez Pavel II. Raziskava instituta Allensbach, v kateri je sodelovalo 2172 ljudi, je namreč pokazala, da je za 33 odstotkov vprašanih najbolj moder še živeči človek na svetu dobitnik Nobelove nagrade za mir dlajlama, za papeža pa se je odločilo 14 odstotkov anketirancev.

Tile nemci so pa od hudiča. Zakaj niso Busha vključili zraven?

ja, Nemci so imeli na izbiro več možnih oseb, vendar pa so se v glavnem odločali za Dalajlamo in na drugem mestu za papeža. Zanimiv je bil tudi podatek glede na veroizpoved, procentualno se je veliko več katolikov odločilo za Dalajlamo kot pa za papeža...

ja, MIKE, tudi mene en k....c brigajo statistike in ankete, ker kaj to meni pomaga, da živim JAZ ta trenutek s polno odgovornostjo in zavestno?

Sama sem se že večkrat vprašala, kje so še meje, da se mi sploh da zgovarjat? Nisem klepetav tip (saj vem, na prvi trenutek delujem obratno), ampak, če svojih misli ne bomo prelili v besede in jih posredovali naprej, kako se bomo zbližali, vsaj malo začutili eden drugega? Na daljavo se težko poližemo.   Včasih je kaka anketa dobra iztočnica za to, da vsak pove svoje mnenje. Pogovor laufa naprej, stiki se ohranjajo...

Dalajlama pride oktobra v Graz, kjer bo podelil kalačakra iniciacijo.
http://www.kalachakra-graz.at

Do oktobra je še dovol časa, da si organiziramo pot do tja, npr. najem manjšega avtobusa...
A bi nam uspelo?