|
Dejana
Ex Member
|
Jest bi tuki dodala eno stvar:
v bitke - besedne, ne fizične, se spuščamo ponavadi s tistimi osebami, ks katerimi si nekako čustveno vpleten. Najsi so to sorodniki ali prijatelji. Mene recimo mnenja prijateljev ne zadanejo tako kot mnenja nekoga, ki ti kaj pomeni.
Recimo, jaz imam največje boje s svojo mamo. Zgleda da imava nekakšen karmičen dolg iz prejšnjih življenj, njeno mnenje me vedno znervira, da popizdim do konca, čeprav vem, da ne misli slabo.
Samo da odpre usta, dobim alergijo. Vsakič se moram vnaprej skulirat, ker že vnaprej pristransko poslušam njene besede (da o tem, da ma ful bolne, ne govorim). Opazila sem, da sem se pred leti kar naprej zapletala v boje tudi z drugimi, vsaka stvar me je zjezila, za kar sem porabila vso energijo, da mi je za noramalno življenje ni več ostalo. Baterije sem imela stalno izpraznjene, da nisem mogla funkcionirat, zato sem se morala spremenit, sprejemat ostale, odpustit, najprej sebi, nato vsem svojim, na koncu pa sem morala odpustit še svojemu življenju, ki je bilo precej zagamano, pa še Bogu, kateremu sem očitala, zakaj je tako krut do mene. Ko sem odpustila krivice, ki so se mi dogajale in nesramnim ljudem okrog sebe in jih sprejela, sem po nekaj časa začela lažje dihat.
Zdaj šparam svojo energijo in se ne spuščam v boje z ljudmi, ki so mi jo pili. Bolje se počutim in ko je treba, imam moč, da se postavim zase. Ne uporabim pa je za maščevanje. Praktično izvajanje izgleda tako: že med pogovorom z drugo osebo si govorim: vsak ima pravico do svojega mišljenja, za vsakogar je njegovo mnenje njegova resnica, čeprav jaz ne mislim tako. Ko sogovornik pove svoje, sem jaz že pripravljea in samo mirno rečem- ok, to je tvoja resnica, jaz to čisto sprejmem, čeprav ne razumem. Zame je resnica taka in taka....
Torej bitko končam, preden se začne.
|
Home
Pages: 1
