Svet pogovorov - Print Page

Svet pogovorov
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl General >> Osebna, psihološka in sociološka razmišljanja >> ZAKAJ BITKE http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1005065660 Message started by A. on 06.11.2001 at 17:54:20

Title: ZAKAJ BITKE
Post by A. on 06.11.2001 at 17:54:20

TKOLE DANS SAM NAČENJAM STVAR, DRUGAČ MAM PRIPRAVLJEN ŠE UVODNI DEL UE PROJEKTA KI GOVORI KAKO SE ZAČNE BITKA?

takole gre sam en segment, greva zadnč z tipom dam in neki se zezava, jaz takoj se prilagodim njegovim foram in ga porazim na njegov stil, pol pa on govori naprej in jaz tudi in spodaj poteka boj, zabava a vseeno boj...

iz katerega se da hitro preidt na pravi boj in pol včasih se da težko nazaj in dragi moji to iz navadne ljubke zajebancije

in pol jaz ugotovim da tekmujem z njim in še na njegovem stilu, itak čist mim...

takoj spedenam svoj stil nazaj za to da se mamo lepo in on pol tud ne tekmuje več in sva fackota dalje! ;)

Title: Re: ZAKAJ BITKE
Post by Dejana on 10.11.2001 at 11:20:16

Jest bi tuki dodala eno stvar:
v bitke - besedne, ne fizične, se spuščamo ponavadi s tistimi osebami, ks katerimi si nekako čustveno vpleten. Najsi so to sorodniki ali prijatelji. Mene recimo mnenja prijateljev ne zadanejo tako kot mnenja nekoga, ki ti kaj pomeni.
Recimo, jaz imam največje boje s svojo mamo. Zgleda da imava nekakšen karmičen dolg iz prejšnjih življenj, njeno mnenje me vedno znervira, da popizdim do konca, čeprav vem, da ne misli slabo.
Samo da odpre usta, dobim alergijo. Vsakič se moram vnaprej skulirat, ker že vnaprej pristransko poslušam njene besede (da o tem, da ma ful bolne, ne govorim). Opazila sem, da sem se pred leti kar naprej zapletala v boje tudi z drugimi, vsaka stvar me je zjezila, za kar sem porabila vso energijo, da mi je za noramalno življenje ni več ostalo. Baterije sem imela stalno izpraznjene, da nisem mogla funkcionirat, zato sem se morala spremenit, sprejemat ostale, odpustit, najprej sebi, nato vsem svojim, na koncu pa sem morala odpustit še svojemu življenju, ki je bilo precej zagamano, pa še Bogu, kateremu sem očitala, zakaj je tako krut do mene. Ko sem odpustila krivice, ki so se mi dogajale in nesramnim ljudem okrog sebe in jih sprejela, sem po nekaj časa začela lažje dihat.

Zdaj šparam svojo energijo in se ne spuščam v boje z ljudmi, ki so mi jo pili. Bolje se počutim in ko je treba, imam moč, da se postavim zase. Ne uporabim pa je za maščevanje. Praktično izvajanje izgleda tako: že med pogovorom z drugo osebo si govorim: vsak ima pravico do svojega mišljenja, za vsakogar je njegovo mnenje njegova resnica, čeprav jaz ne mislim tako. Ko sogovornik pove svoje, sem jaz že pripravljea in samo mirno rečem- ok, to je tvoja resnica, jaz to čisto sprejmem, čeprav ne razumem. Zame je resnica taka in taka....

Torej bitko končam, preden se začne.

Title: Re: ZAKAJ BITKE
Post by Magla on 10.11.2001 at 17:06:02

Kako pa rešujete bitke s seboj... ???

Title: Re: ZAKAJ BITKE
Post by herby on 10.11.2001 at 17:37:39

Kako?
Saj mas odgovor ze v prejsnih postih.
Notranjo bitko preneses navzven in resujes zunanje bitke. Ce zunaj sprejmes nekoga ki ti utruja, si tudi del sebe pripeljal domov.

Title: Re: ZAKAJ BITKE
Post by herby on 10.11.2001 at 17:41:31

Obstaja pa ena zanimiva 'tehnika' : da del sebe s katerim se boris poimenujes in se pogovarjas z njim in ga sprasujes zakaj to pocne kar pac ze pocne

Title: Re: ZAKAJ BITKE
Post by Magla on 10.11.2001 at 18:18:35

Herby... drugi odgovor mi je boljši :D... bom preizkusil - hvala

Title: Re: ZAKAJ BITKE
Post by Dejana on 13.11.2001 at 15:42:08

Tako kot se je treba vzet v roke in se kontrolirat, je treba tudi pri bitki s sabo imet kontrolo. Sam sebe moraš prepričevat in se potem kontrolirat. Recimo, jaz sem zasvojena s hrano, zdaj sama sebe zdravim v zvezi s tem: prišla sem do ugotovitve, da je najhuje takrat, ko sem doma, takrat se bašem s hrano ali pa stradam in to zato, ker sem kar naprej živčna. Če sem kjerkoli drugje, nimam problemov, torej me depresira dom in vzdušje v njem. Zdaj sem se odločila nekaj na tem naredit. Odselila se bom od doma in začela sama živet. Tega me je bilo skoz strah, zdaj sem si pa rekla: dost je tega, nekaj bom naredila na tem. Pol pa vsakič, ko me zagrabi žret, rečem: ne bo dolgo, stvari grejo naprej, nehi, vse bo kul, ne rabiš tolažbe, ne rabiš hrane, cilj je, treba se je borit zanga, s hrano se ne bo nič rešil, usmeri energijo v iskanje službe...

In tko naprej se prepričuješ. Sam met moraš cij, če si brez, si oplel, nič te ne žene naprej, nimaš energije, da bi se spopadel s svojo odvisnostjo..