ana
5 p
Offline
Posts: 1223
Kranj
Gender: 
|
sem premišljevala o vašem pisanju, kar se tiče pomoči
Ravno včeraj sem brala zgodbo, eno od mnogih ameriških zgodb, kjer v nesmiselnem nasilju umirajo ljudje in o nesebični pomoči nekaterih. Tak je primer Jimmyja, mladega očeta dveh sinov. Peljal se je z avtom za motoristom, pred motoristom pa je tovornjak vlekel prikolico s čolnom. Ta prikolica se je odpela in povzročila prometno nesrečo, v kateri se je ranil motorist – Jimmy ni bil ranjen, čeprav se je tudi on z avtom zaletel. Tovornjakar je pobegnil. Jimmy je zvlekel ranjenega motorista s ceste v senco in odšel do bližnje hiše, od koder je poklical policijo in reševalce, podal opis pobeglega tovornjaka, številke registrskih tablic in se skupaj z lastnikom hiše, od koder je telefoniral, vrnil k ranjenemu motoristu. Ravno se je sklanjal nad njega, ko se je vrnil pobegli tovornjakar. S pištolo. Bil je star znanec policije. Ubil je motorista in lastnika hiše, v Jimmyja je izstrelil štiri krogle, od tega dve v hrbet. Mislil je, da so vsi trije mrtvi. Takrat je pripeljal na prizorišče še Billy, fant, ki se je peljal na študij v sosednjo državo, (dobil je odobreno štipendijo) in prejšnji večer je zaprosil svoje dekle za roko. Tudi on je obležal mrtev. Tovornjakar se je vrnil po registrske tablice prikolice oz. čolna. Spet je odpeljal, vendar ni prišel daleč, ker je policija že postavila barikade. Obrnil se je s tovornjakom in pridrvel je nazaj in zaradi razsula na cesti, ki ga je sam povzročil, zletel s ceste in se ustavil blizu kraja, kjer je nemočen ležal Jimmy. Videl je, da še živi, iskal je pištolo v kabini tovornjaka in takrat so pridrveli policisti in ga aretirali.
Jimmy je od takrat, 6. avgusta 1996, invalid, od pasu navzdol hrom. Ko ga je na prireditvi Gerald River vprašal, če bi še enkrat ravnal enako, je Jimmy brez obotavljanja odgovoril, da bi. Rekel je:
»Spet bi pomagal. Prav tako bi rad, da bi kdo pomagal meni, če bi bilo treba. Mislim, da bo svet postal zelo žalosten kraj, če se ne bomo več niti ustavili, da bi pomagali sočloveku.«
Pred kakimi desetimi leti sem morala prisiliti (takrat sem bila še poročena) moža, da je ustavil ob prometni nesreči. Na ovinku ceste, ko smo se pripeljali iz podvoza, je zgleda z vso brzino (ker se je dejansko vzel iz nič) za nami pridrvel mlad fant s stoenko in nas hotel prehiteti. Ampak ravno takrat smo se srečevali z drugim avtomobilom, zato je moral voznik stoenke na silo bremzati, zavore so škripale in avto je bil od našega oddaljen samo še za kako mišjo dlako. Obrnilo ga je počez in odvalil se je v globok obcestni jarek. Videla sem priliman obraz na sovoznikovi šipi (zgleda, da voznik ni bil privezan s pasom in ga je vrglo po notranjosti avta). Moj mož je hladnokrvno, brez da bi sploh pokazal, da je opazil nesrečo, peljal dalje, in tudi tisti avto, ki smo ga srečali, je izginil kot kafra. Tulila sem na moža, naj ustavi, da gremo pogledat, kaj je z voznikom, pa je mož samo tulil nazaj, da ga nič ne briga, da ni on nič kriv. Seveda ni bil kriv, a to ne pomeni, da ne sme počakati! Potem so začeli jokati še otroci na zadnjih sedežih in vrnili smo se na mesto nesreče. Mož seveda ni šel ven iz avta, šla sem sama k vozniku, ki pa je že sam zlezel iz prevrnjenega avta. Rekel je, da mu ni nič, da pozna lastnika kakih dvesto metrov oddaljene kmetije in da bo njega prosil, da ga bo s traktorjem zvlekel ven iz jarka. Mladenič se mi je zares zelo lepo zahvalil, da smo se sploh ustavili in rekel, da je vse v redu.
Pa smo šli. Ampak, če se ne bi vrnili nazaj na mesto nesreče, bi jaz umirala od žalosti in skrbi.
Vedno imam pred očmi vodilo: poskrbi za druge, kot želiš, da bi bilo zate poskrbljeno. Bodi taka do drugih, kot želiš, da bi bili drugi do tebe. Ni važno, kakšni so drugi. Važno je, kakšna sem jaz.
Seveda je izkušnja s sumničavimi policaji , ki jo je doživel kolega od kredena, zgodbica zase. Ampak tuki bi se morali zamisliti in delovati na tem, da se komunikacija med policisti in občani izboljša, ne pa, da zaradi slabe izkušnje s policaji zaključiš, da ne boš v življenju nikomur več pomagal.
Ko sem štorkljala z berglami po mestu, so bili ljudje vedno prijazni do mene in uslužni: pridržali vrata itd. Vsak točno ve, da je zlom noge stvar trenutka in da to lahko doleti vsakega – lažje sočustvujemo s tako vsakdanjo poškodbo, se postavimo na mesto drugega in naredimo tisto, kar bi želeli, da bi drugi nam naredili.
Vendar pa večkrat premišljujem tudi o enem drugem dogodku, za katerega mi je pravila pozimi mama. Sovaščan, starejši možakar, je novembra padel v gradbeno jamo in si poškodoval hrbtenico. Sledila je operacija in iz bolnice so ga odpustili v mavcu okrog telesa. Na mavec je težko pritrditi hlače, saj se zgubi tista naravna ovira – boki, na katere so obešene hlače oz. maščoba trebuha, ki je mehka in s pasom fiksiraš hlače nanjo. No, in je šel možakar v Kranj in sredi Kranja NI OBČUTIL, da so mu hlače po mavcu zdrsnile navzdol vse do tedaj, da mu niso padle na pete. Si predstavljate? Sredi mesta s hlačami za petami? In se ne moreš skloniti (zaradi mavca) in jih potegniti nase? Jasno, da ga nobeden mimoidočih ni hotel opaziti in mu pomagati, tako da je končno v bližini opazil nizek zid, po centimetrih pridrsal do njega, se z eno roko prijel zanj in z drugo roko z muko potegnil hlače tja, kamor spadajo. In takoj odšel v trgovino kupit trogarce (gavtre, naramnice).
Pa se vprašam: kaj bi jaz storila, če bi naletela nanj?
|
Home
Pages: 1
