Čas..Neskočnost časa….In izmivanje zgodovine…Vse je usmerjeno v pol preteklo zgodovino, vspovosd poslušaš: ko smo bili pri partizanih..Govore o bataljonih, brigadah, divizijah…Nihče pa ničesar ne reče o tistih resničnih bataljonih in divizijah, o polkih in tisočih slovenskih fantov, ki so se bili prisiljeni boriti za mačehovsko državo…Morali, ker je bila slovenska zemlja del mačehovske in če pade mačeha, pade tudi naša zemlja. Nihče ne govori o ogromnih količinah snega, o lakoti in prezebanju, o plazovih in regljanju strojnic, bobnenju topov…Križem kražem po svetu leže razmetani grobovi ..tudi slovenskih mož….NA mnogih krajih na tujem vzorno skrbe za grobove padlih, ne glede na barvo, pripadnost, raso ali stan..Vsepovsod..LE na domači zemlji, za katero so s tolikim ognjem darovali svoja življenja tisoči in tisoči slovenski fanjte, malega milijonskega naroda, le na domači , s trnjem porasli grudi je to ne važno..Soško bojišče- najzahtevnejše gorsko bojišče, neverjetni podvig, ki je slonel na zavesti in pripadnosti domači zemlji..Vojaški stroj je to vedel, zato je tukaj potreboval naše može, pa tudi ostale slovanske narode…A mi tega ne vemo, da je 160 000 Slovencev služilo v A.O vojski, da je med celotno 4 letno vojno 40 000naših fantov sestavilo marš bataljone za vse fronte, soško, Galicijo, solunsko…Mi tega ne vemo…Vse nekdanje bitke in partizanske kurirje, vse male gverilske napade poznamo, vse bitke s popolnimi podatki; Neretvo, Sutjesko, pohorski bataljon, preboj 14. divizije, etc. Vse to vemo in smo bili primorani vedeti…a o slovenskih fantih v prvi vojni niti besede…Niti besede o tem kar pravi Hobsbawm: »Preko vreč, napolnjenih s peskom, se je soočilo več kot dva milijona ljudi, ki so skupaj s podganami in ušmi životarili v svojih strelskih jarkih in čakali na odločitev generalov za preboj iz te mišnice. Njihovi odločitvi so sledili dnevi, včasih celo tedni neprestanega topovskega obstreljevanja /…/, ki naj bi sovražnika pregnalo pod zemljo, nato pa so se v točno določenem trenutku čez bodečo žico vsuli valovi vojakov in se zagrizli v nikogaršnje ozemlje. Zarili so se v kaos blatnih ali z vodo zalitih lijakov, ki so jih izvrtali topovski izstrelki sovražnika. Medtem ko so se skušali prebiti preko blata, pomešanega s trupli pobitih, so jih kosile sovražnikove strojnice…« In to ni bila le slika Verduna, ni samo slika Somme, to je odsev vse velike vojne, ki je terjala in izterjala velik krvni davek, žal, tudi na naših tleh. Soča je še dolgo nosila kri pobitih in še dandanes najdemo sem ter tja razmetane ostanke padlih Slovencev, Italijanov, Avstrijcev, praktično skorajda vse predstavnike evropskih narodov. A mi? Brezbrižno zremo v svet, saj vse tako je samoumevno in niti spomina ni, ki bi nas opominjal..Ničesar ni..LE velike proslave ovenčanih partizanov in drugih spomenic, take ali drugačne proslave…a o padlih v prvi vojni »niti besede«/(Lyn Mac Donald)…..
»Če vpraša kdo te, zakaj življenje smo dali
Povej mu: zato ker so očetje nam lagali.« /Rudyard Kipling/..

In danes? nam tudi lažejo?..ah ja, tudi danes je naše življenje v prefinjeni vojni medijev vredno toliko, kot je napisal Stephane Audoin- Rouzeau za takratno Nemčijo: »..kajti v tej deželi kulture je človeško življenje cenjeno toliko kot ščurki po barakah in podgane po strelskih jarkih…«  
Zgodovina! papir, zmagovalcev? In vendar se skristalizira spoznanje šele čez čas: O mrtvih le dobro..a kaj ko mi zanje sploh ne vemo in nam nič ne pomenijo- ali pa se bomo vendarli zbudili in jim izkazali čast kakršna jim gre? Vprašanje časa….naj kot že toliko časa še nadalje spe…Pozabljeni, neznano kje…Naj spe!? ..in njihov spomin sinovi njih sinov naj počaste, za dom ne le cesarja, za sina ne tujega kralja…za zemljo rodne krvi…je tekla njih mlada kri.-.a naša jih ne počasti…?/kolesar/
»They rose responsive to their country's call,They gave their best, their lives, their all.« /na spomeniku v Queenslandu, Avstralija/

jest sm za.

kolesar?

Jest bi prestavu v peto (moj bicikl ma samo pet prestav).

Je pa tko kolesar, se mnogi spomnejo, nekateri še živijo, se pojavljajo članki v raznih revijah o lažeh, o mnogočem kar je Rdeča oblast zamolčala, pa se itak nihče ne zgane. Poznam kar nekaj direktnih borcev, v MAG-u je marsikaj letos poleti pisalo o dvolični partizanski revoluciji, pa vendar se moraš zavedati, da so si ti Rdečki, zgradili do danes take imperije, ter si jih še gradijo, ker so v vseh možnih prvih vrstah (politiki, negospodarstvu, športu, gospodarstvu) in tako bo toliko časa, dokler se ne bo pojavilo veliko somišljenikov in reklo ne, če boš sam rekel ne ti bodo odpihnili glavo, to ti garantiram.