Tole je cist zanimivo. Moje videnje energije oz. aure je v bistvu krivo, da sem se zacela truditi za svoj duhovni razvoj. Zgodilo pa se je takole: letos na morju me je mucila strasna tesnoba, pocutila cem se, kot da me bo raztrgalo, nisem prenesla, ce je kdo povzdignil glas, nasploh grozno. Prijateljico, ki se ukvarja z jogo, sem prosila, naj mi pojasni osnove meditacije in sproscanja. Zacela sem meditirati. Prvi fles je bil, da sem jaz v bistvu ogromno energetsko polje, prav taksno, kot sem se ga spomnila iz srednjesolske fizike. Fora je najbrz v tem, da sem si zvizualizirala svojo energijo. Naslednji dan sem opazovala soncni zahod. Kmalu sem pozornost preusmerila na galebe, ki so lebdeli v zraku. Opazila sem nekaksno  belomodrikasto  sfero okoli vsakega ptica. Najprej sem mislila, da je to zato, ker sem prej gledala v sonce in mi je pac ostala slika sonca v mozganih. Ampak galebi so se priblizali in okrogla svetloba se je povecala. Naslednji dan sem zopet opazovala ptice, in spet sem videla. In se vedno vidim.

Veronika, tudi meni se je utrnila misel, da je atmosfera neke vrste aura zemlje. Aura, ki odraza preteklost celotnega zivljenja na zemlji. Aura, ki pusca (ozonska luknja - porusena zascita) zato, ker je nas planet je bolan(stvar ima smisel - materializem - nepremisljeno izkoriscanje naravnih virov).
In mi smo tu zato, da ga pozdravimo.

Ja, HerbY, to vem, da ima Zemlja svoje energetsko polje. Ampak kaj menis o atmosferi kot neki skupni zemeljski duhovni sferi, kjer se pretakajo misli in namere zemeljskih bitij ter ozonski luknji kot odraz duhovne korupcije? O.K., mogoce si domisljam, ampak kam pa pridemo brez domisljije

Po obisku strani http://www.thiaoouba.com/seeau.htm

sem si izprintal tele krogce za vajo, ki jih ponujajo tam - modrega in rdečega s pikco črne barve na sredi. Zvečer sem se vsedel v postelji in po navodilih začel vaditi. Gledal sem v črno piko in nikamor drugam. počasi počasi se je začela okoli teh dveh krogov pojavljati bela svetloba, ki pa je čez nekaj trenutkov dobila barvo. Okoli redečega krogca zelena, okoli morega svetlo rdeča. Nato sen na podoben način začel opazovati svoje prste. Narisal sem črno piko na sredinec in jo začel opazovati. Enako kot v prvem primeru se je začela okoli vseh prstov pojavljati zelena svetloba v tanki plasti, na konicah prstova pa modra barva.
A je to aura? Ali je le posledica naprezanja oči po dolgotrajnem delovnem dnevu?
LP
Boo Ruth

to je aura, vsaj tvoja trenutna percepcija le-te

Jaz sem bila tudi nemalo presenečena, ko sem nenačrtno odkrila, kaj je mislil Osho z meditacijo gledanja v ogledalo: nepremično gledaš v ogledalo, v svoje oči, ali pa čisto blizu njih tako kot bi bil npr. zamišljen, pustiš mislim in da grejo skozi tebe... ali pa jih seveda zavestno misliš in lahko opaziš spreminjanje odseva, svetlobe in barve, ki jih dajejo tvoje oči okolici...

Dobro, da imamo tebe Borut, da nam rihtaš linke z vajami.  Bom v kratkem še jaz to vajo naredil. Avro sem sicer že videl, ampak se v tem ne specializiram.  Ne vem, nekako mi
ne pade mi na pamet.
Sem pa večkrat opazoval moja dva otroka in njuno vedenje ob negativnih ljudeh. Nekoč je nek šofer pripeljal domov omaro in še koraka ni v stanovanje naredil, ko je moj sin začel od sile jokati.
Podobno je z živalmi in tudi tu smo si enotnih misli se mi zdi. Pred letom dni so v neki trgovini najprej psa k meni spustili, da me je ovohal in šele po tem so se odločili, da bodo od mene kupovali. Danes so oni moja največja stranka.


Andres

Mene pa zanima, je to gledanje sebi v oci namenjeno samo videnju svoje aure?
To sem poskusila in imam malo cudasko izkusnjo. Gledala sem se precej dolgo, enkrat potem, ko mi je moj reiki mojster potrdil, da je to uvid v sebe. Cez cas so postale moje oci nekako hladno ledene in se je moj obraz spreminjal v lobanjo oz. druge obraze, spreminjale pa so se tudi barve. Najhujsi je bil strah, ki se je pojavil ob tem, ker sem gledala v nekaj povsem tujega, ko da me gleda nekdo nazaj in sem se takrat vprasala, pa kdo sem sploh jaz, kar precej sovrastva je sevalo nazaj in vse skupaj je bilo cutit dejansko kot nekaj morilskega. Tista podoba me je tako spravila iz tira, da sem bila po tistem zelo pozorna, kako dolgo se gledam v ogledalo. Se mi zdi, da sem odkrila svojo sencno stran. Se sama ne vem, kaj je bilo to. Sem se lotila vsega na napacen nacin?

Gledanje v oči ni gledanje aure. To, kar si Devi napisala je tisto pravilno. Bistvo pri gledanju aure je gledati v eno in isto točko več kot trideset sekund brez mežikanja. To pripelje do tega, da pripeljemo nekako več svetlobe v naše oči (enako kot pri fotografiji). nakar zagledamo tudi tisto svetlobo, barve, ki jih drugače ne vidimo. To so tisti drobni in fini delčki svetlobe, ki jih oddaja naše telo.

kar se pa tiče gledanja v oči. Moram preverit tudi jaz.

Odprte oči, odprta glava in ena ketna do zemlje pa bo šlo.