Tale dogodek se mi je zgodil kake 3 tedne nazaj, takrat ko smo dobili eno bolj konkretno pošiljko snega.

Pot me je zanesla mimo ene izmed ljubljanskih osnovnih šol v času, ko je razrednja stopnja zaključevala s poukom. Na šolskem dvorišču se je ene 4-5 mulcev starih okoli 7-8 let z LEDENIMI kepami spravili na sošolca. In prav po pobalinsko merili direkt v njegovo glavo. Odprli so mu torbo in stvari zmetali v največjo lužo. Zadeva je že na prvi pogled zgledala, kot šikaniranje ne pa otroška zajebancija ob snegu.

Zadeva me je totalno pogrela tako da sem ta najhujšega pobalina prijela (no bolj zgrabila za roko) in ga odpeljala k ravnateljici. Med potjo se je mulo drl, da mu tako noben nič ne more, pa da bo očija poklical...ama pravi hladen tuš me je pričakal pri ravnateljici, ki mi je dobesedno rekla, da se v te zadeve nimam pravice vtikat...halooo, če bi prišlo do poškodbe, na šolskem igrišču bi bila ona tista, ki bi morala odgovarajat....
Kako me je ravnateljičin odnos razkuril ni za povedat, ker sem ji obljubila, da bom zadevo prijavila...in babnca se je potem umirila...pravzaprav je postala "pritlehna ritoliznica"

point zgodbe je, da je nasilnež dobil message, da mu res noben nič ne more in drugič bo še bolj nasilen...

pa sem to peripetijo povedala 2 znancema.

Moja kolegica mi je direkt povedala, da sem budala, da se vtikam v tuje zadeve in da bom enkrat pošteno najebala...potem sem jo pa vprašala,kaj bi storila ona na mestu dečkove mame; potemsem pa doživela floskuliranje po principu; kok mora to bit hudo za otroka, pa pol verjetno ne bi hotel hodit v šolo, pa psihologinje, pa sestanki in bla, bla bla...na koncu pa...sicer se pa to mojemu otroku itak ne bo dogajalo....

Moj znanec, pa je čist mirno rekel, da bi prišel 1x v razred in nasilneža premlatil...zadevo je objasnil tako...takim ljudem sistem, daje vedet, da se jim nič ne more zgodit...jaz bi temu otroku dokazal, da to ni res in če bi bilo treba bi razlomil še očeta in strica......in nato sem pripravljan odgovarjat pred sodiščem...

Naj povem, da je bil ta znanec moj sošolec iz osnovne šole in je tudi naš razred imel težave z dvema nasilnikoma. Še zdaj se spomnim, neskončnih ur nalaganja kako moramo bit strpni, da sta posebna, pa to da so starši cele dneve sastankovali s psihologinjo, ravnateljico in po vsakem takem sestančiču se je nasilništvo teh dveh fantov še stopnjevalo in pa da ne jaz ne moj znanec iz zgodbe nisva bila tarča napadov razrednih nasilnežev. Spomin na nemoč sistema pa je vendarle ostal.


Meni je tale moj pripetljaj izperd 3 tednov pustil hudo grenak priokus in se zdajle sprašujem dve stvari, ali je nasilje do sočloveka, ki sem mu priča res nekaj v kar se nimam pravice vtaknit, in pa kaj storiti, če moj otrok nekega dneva res postane tarča šikaniranja...kako ga zaščitit?

sinjeoka wrote on 08.02.2004 at 11:38:27:


Pravico si vsak jemlje sam, in prav je tako, po moje (vsaj v tvojem primeru, no). Štos je le v temu, če je pripravljen
potem človk stati za svojimi dejanji...
Škoda, ker ravnateljico res nisi prijavila kakšni nadzorni službi. Čeprav, glede na morbidnost našega šolskega sistema, močno dvomim, da bi kaj zaleglo...

Kako zaščitit otroka pred nasiljem sovrstnikov?
Dobro vprašanje.
Preseli se na Mars?
LOL

LOL

vidiš zato, taki kot sva ti in jaz  

in še marsikdo,  

ki mu ni vseeno kaj se dogaja,  

ob vseh takih primerih  

smo lahko tudi dragoceni vzor tistim,  

ki so vedno lepo tiho.  

imej se danes kar se da lepo.  

Valentinaa wrote on 08.02.2004 at 21:53:06:


zanimivo je to, da tovrstne delavnice obstajajo že od pamtiveka in so vsaj po mojih izkušnjah metanje časa stran. Zato tudi ne morem staršem zamerit in očitat izkazane nezainteresiranosti...meni se bolj dozdeva, da ne znamo odgovoriti in pravilno odreagirati v tistih momentih ko nasilje ni samo nateoretizirano, ampak ko se zgodi pred našim nosom v vsej svoji brutalnosti.
In res ne vidim razloga za strpnost do 8 letnega pamža.

obstajata dve vrsti nasilja.
Eno , ki ga človek prinese že na svet,
(spomnim se,da so pri sosedovih imeli dva dojenčka, dvojčici in je ena že v zibelki dstalno drugo tepla, ali ji nagajala, če je le mogla. Tudi danes, ko sta že veliki nista najboljši prijateljici. Prva je bolj plaha vase potegnjena, druga pa živahna športnica in povsem usmerjena navzven)
in drugo, ki se ga priuči skozi nasilje staršev. Otroci, ki so nasilni izhajajo iz nasilnih družin, kjer oče običajno pretepa mater, ali pa se tepeta oba, velikokrat jo pa faše tudi otrok.
Otroci, ki imajo v družini premalo pozornosti, ali se čutijo odrinjeni in nezaželeni tudi dostikrat odreagirajo z nasiljem nad sovrstniki.
Tako, da je v glavnem krivda na starših. Tudi starši, ki otroku pustijo prav vse njegove pobalinske razvade otroku ne delajo usluge.
Spomnim se neke resnične zgodbe, ki se je zgodila v ZDA, ko se je nek dečček star sedem let v veleblagovnici vrgel ob tla, ker mu mama ni mogla kupiti neke stvari, ker je bila predraga. Otrok je tulil kot utrgan in nihče ni vedel kako naj pomaga. V takih veleblagovnicah pa imajo tudi otroške psihologe, zato so takoj enega pklicali po telefonu.
Takoj ko je prišel, je dečku nekaj zašepetal v uho, deček je utihnil vstal in lepo mirno z mamo odšel iz trgovine.
Eden od prisotnih, ga je vprašal, kaj mu je psiholog šepnil v uho:
in mi je rekel, tisto kar običajno deluje:"Če takoj ne vstaneš, te bom pretepel in zbrcal skozi vrata kot psa"

Da se vrnem na temo. Seveda ne moremo obvarovati otroka pred nasiljem v šoli, še vedno pa lahko kaj  storimo.

Ko je mojo hčerko ena od sošolk v drugem razredu pretepala med odmori in po šoli, sem šel enkrat v šolo in njeni sošolki rekel, da sem policaj in da jo bom v kolikor bo nadaljevala s svojim pretepanjem odpeljal v zapor.

To je pomagalo in je mojo hčerko od takrat naprej lepo pustila pri miru, hčerka pa mi je bila ful hvaležna.  

Važno je, da nam otroci zaupajo in povejo, kaj se dogaja v šoli in po njej, mi jim pa seveda pomagamo po svojih močeh, če jim lahko.  
   

sinjeoka,

ne vem kolk mas kej razciscene pojme kot so karma, reinkarnacija, odgovornost za dejanja, itd. pravilno znanje in izkusnje glede teh stvari bi ti po moje lohk ornk pomagal pr delovanju v dolocenih situacijah, kjer ne ves ciz tocn kako bi delovala/odreagirala. tko, da me zanima ce si o tem ze kje kej brala ali si ze kej izkusla, oz. kaksen je tvoj stav do teh stvari?

Quote:


Mislim, da je sinjeoka intuitivno vedela, kako odreagirati v dani situaciji in je to tudi docela korektno izvedla.

Kar se tiče vedno bolj pogostega "pišmevuhovskega" odnosa pa itak iz socialne psihologije vemo, kako je s kolektivno odgovornostjo, ko si folk misli, "ah, zakaj bi jaz ukrepal, ko pa še toliko drugih mimo hodi".
Na srečo še obstajajo sinjeoke tega sveta, ki so dovolj v stiku s seboj, da lahko delujejo neodvisno od sprevrženega črednega nagona.

Le tako naprej, tudi sama tega ziher ne bi mirno gledala.

stoychi wrote on 09.02.2004 at 09:48:47:

se strinjam.

ampak dokler nimas razciscenih filingov, te lahko doloceni filingi peljejo tudi v napacno smer, kar se izkaze sele cez tok in tok casa.

Quote:

z inteligenco (kaj je prav, kaj ni) se postopoma lahko odresmo materialnega sentimentalizma. sele kasneje gremo lahko onkraj tudi te inteligence in sprejmemo onkrajni sentimentalizem, ki postavi inteligenco v ozadje. ce nekdo zamenjuje en sentimentalizem/obcutenje z drugim in ignorira inteligenco ne bo kej prevec dobr ne zanj ne za druge. vcasih je res boljs narest nic kot pa narest skodo, kar pa ne pomeni da je nic boljse kot naresti prav. ampak kaj je ta prav, od kje ga izvedet (intucija, knjige, besede izkusenih...) pa je treba met razciscen. ce mas razciscen pol ni prostora za dvom, ampak sinjeoka je ocitno delovala na tak nacin da ji sedaj prihajajo dvomi... in lih zarad tega sem jo vprasal tist kar sem jo.