Uau! Tole bi si pa res želela deliti v vami. Opraviti ima namreč z duhovnostjo in duhovneži in tem, kdaj si na duhovni poti, kdaj se ukvarjaš z duhovnim razvojem in kdaj lahko zase rečeš, da si duhoven, duhovnež. Meni ta izraz namreč nikoli ni bil blizu in zase nikoli nisem rekla, da sem duhovna. Brrr...
V tem času pa berem knjigo Pogovori z Bogom in evo ti ga na - odgovor, ki ga posredujem tudi vam. Z željo, da se morda dotakne tudi koga izmed vas...
»Ni res, da se dvajset let »posvečaš« duhovnosti, šele približevati si se ji začel. (Mimogrede, to ni »mrzel tuš«, ampak samo ugotavljanje resnice). Priznam, da te je dve desetletji duhovnost zanimala, da si se spogledoval z njo, z njo tu in tam delal poskuse…, vendar do nedavnega nisem začutil tvoje iskrene – najiskrenejše – predanosti tej temi.
Naj ti bi jasno: »posvečanje duhovnosti« pomeni, da se z vsem razumom, z vsem telesom in z vso dušo predaš procesu ustvarjanja samega sebe v božjem liku in po božji podobi.
Gre za proces samouresničitve, o katerem so pisali vzhodnjaški mistiki. Gre za proces odrešitve, s katerim se ukvarja večina zahodnjaške teologije.
Gre za dejanje skrajnega zavedanja, ki se mu predajaš vsak dan, vsako uro in vsako minuto. V vsakem trenutku se moraš odločati in znova odločati. Gre za nepretrgnao ustvarjanje. Zavedno ustvarjanje. Ustvarjanje z namenom. Gre za uporabo ustvarjalnih orodij, o katerih sva razpravljala, za rabo z zavestnim in vzvišenim ciljem.
Temu se reče posvečati se duhovnosti«.
Iz knjige Pogovori z Bogom I, Donald Neal Walsch