Quote:po moje itak ne moreš direkt v eno transcedentno zlitje z enostjo, če v njej vidiš edin smisu. To pa zato, ker si s tem smislom prenapolnjen/preobremnjen in je to v bistvu oblika zaljubljenosti v lastno potrebo po ljublezni. Zato morš bit prazen, brez simsla in velikih pričakovanj, moraš znat na polno izkusit v praznino nesmisla in v njej uporno zdržat.
titud, to transcendentalno zlitje z enostjo, jaz ne vidim in ne dojemam kot nekakšno fintiranje razuma
strinjam se s tabo, da lahko pride do "preobremenjenosti" (zaljubljenosti v lastno potrebo po ljubezni), ampak jaz ne govorim o poželjenju, jaz govorim o iskreni ljubezni, kjer je primarnega pomena zadovoljitev drugega....lastno zadovoljstvo je stranski produkt
in priznam, da zaemnkrat jaz tega še nisem sposoben, se pa trudim v tej smeri....
Quote:Zato morš bit prazen, brez simsla in velikih pričakovanj, moraš znat na polno izkusit v praznino nesmisla in v njej uporno zdržat
kako iz tega ven ti dobiš ljubezen ? najmanj eno "pričakovanje" oziroma najmanj en "smisel" mora bit prisoten, če hočeš dosečt ljubezen....brez težnje (pričakovanja ali smisla) po zadovoljitvi drugega ni izpolnjen osnovni pogoj za ljubezen
meni se nekako bolj zdi, da pri te tvoji varianti "polnem izkušanju praznine nesmisla" večja nevarnost zaljubljenosti v samega sebe (poželjenja),
LP