| Svet pogovorov | |
|
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl
General >> Osebna, psihološka in sociološka razmišljanja >> izguba očeta ... http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1065807050 Message started by metuljcica on 10.10.2003 at 19:30:50 |
|
|
Title: izguba očeta ... Post by metuljcica on 10.10.2003 at 19:30:50 Pozdravljeni, imam vprašanje (morda tudi več...) Kako se počuti človek (če ima morda kdo od vas to grenko izkušnjo), ki izgubi očeta pri 19-ih (predvsem sprašujem moški del populacije...), če on naredi samomor? Kaj naj storim, kaj mi svetujete, da bom lahko pomaala svojemu najboljšemu prijatelju, svoji resnični ljubezni, nekomu, ki mi pomeni vse in se mi para srce, ko vem, kako zelo trpi ... |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by bogglefreak20 on 11.10.2003 at 11:51:06 Sam nimam te izkušnje, zato bo mnenje koga drugega gotovo tehtnejše, vendar je po mojem najboljšem vedenju, najtežji problem, s katerim se soočajo tisti, katerih bližnji je storil samomor, občutek krivde, češ, da so oni kakorkoli povzročili to dejanje (bodisi z grobim obnašanjem, z nerazumevanjem...). Upam, da bo tvoj prijatelj dobro prebrodil to epizodo svojega življenja in se ob tem kaj življenjskega naučil... Vse pa zahteva svoj čas. Moj najboljši nasvet je - potrpežljivo mu stoj ob strani. |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by metuljcica on 11.10.2003 at 19:31:25 bogglefreak20 wrote on 11.10.2003 at 11:51:06:
Hvala... To, da mu stojim ob strani.. Itak. Sam a ima kdo kak poseben nasvet? O čem naj se pogovarjava? Vem, da vseskozi misli na to, da je jezen, žalosten, razočaran ... Pride kak trenutek, ko se celo nasmejeva, da za nekaj časa pozabi na to ... Nočem, da bi to potlačil vase. Zaupa mi. Vendar mi je vseeno mučno, ko joče, je nemočen, ravno tako kot tudi jaz ... |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by gape on 11.10.2003 at 22:08:54 nimam grenke izkušnje tko da ne vem kako se počuti. verjamem pa da se ne počuti najbolje. pomagal bi, če bi ga vprašala kako se počuti, recimo. če ata nardi samomor? zaradi česa? (vpraši ga) *Vem, da vseskozi misli na to, da je jezen, žalosten, razočaran ... * zaradi česa? točno? (vpraši ga) *Nočem, da bi to potlačil vase. * men logično sledi da mora dat to ven. vprašanje je, če si ti zadost močna, da to sprejmeš (kar bi slišala, ko bi dal to on iz sebe). z nami si! tko da ... ne silt v pogovor o tem. nekak napel na to da spregovori o (vsaj tem) na kar sm te opozoru. in (nam) magar poročaj ... in daj času čas in njemu in nam in sebi |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by lola on 12.10.2003 at 16:41:01 Poznam fanta, ki je pri 17 doživel samomor mame, po 6 mesecih, ko z očetom najbrž še nista predelala to smrt, pa je oče nenadoma zbolel, ostal nepokreten in je v oskrbi v zavodu. Tako je fant ostal čisto sam. Sorodniki so bili daleč in ga niso vzeli k sebi, ni imel nobenega prijatelja, ki bi mu bil zelo blizu. Včasih ga je obiskal le stric, s katerim sta se dobro razumela in mu bil v oporo. V kakšnih nujnih zadevah pa se je moral obrniti na državne ustanove. Tvoj prijatelj ima srečo, da ima tebe, ki ga razumeš in te skrbi zanj. Natančnega navodila, kako ravnati, ni. Prisluhniti moraš svojemu občutku, se z njim odkrito pogovarjati do mere, ki je za oba sprejemljiva in dati žalosti njen čas. |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by mind on 12.10.2003 at 18:14:04 le duša je zapustila telo njegovega očeta... umrl je oče fantovega fizičnega telesa, dočim njegov/tvoj/naš pravi oče večno prebiva vseposod jaz bi tvojemu fantu svetoval, da naj usmeri misli na našega skupnega Očeta, in ce je tvoj fant oz. prijatelj iskren mu bo brez dvoma On sam pomagal in nakazal pot LP |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by metuljcica on 12.10.2003 at 21:19:06 mind wrote on 12.10.2003 at 18:14:04:
S tem verjetno misliš na Boga, a ne? No, on je ateist... Nekak ga tolažim s tem, da je zdaj njegov oče postal angel, ki bo pazil nanj, ga spremljal... To ga tolaži. |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by mind on 12.10.2003 at 21:51:50 metuljcica: Quote:
:) ja Quote:
vsak ima neko predstavo o svojem življenju, o svojem izvoru, o tem kdo je tud vera v neobstoj Boga, je samo vera drugač pa, Njegov pravi Oče ga spremlja na vsakem koraku v vsakem življenju, in po številnih očetih, ki jih je spoznal in jih še bo spoznal se bo v končni fazi moral predati in "potolažiti" Njemu, samo na tak način se bo nemira za vselej otresel enako velja seveda za vse nas :) glede na to da je tvoj fant "ateist", bi me zanimalo, ali vidi kakšen smisel v tem, s čemer je pravkar bil soočen, torej ali ima minljivost za njega kakšen smisel, še posebej ob zavedanju da nas (naša materialna telesa) to slej kot prej neizbežno čaka LP |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by gape on 13.10.2003 at 02:50:58 metuljcica wrote on 12.10.2003 at 21:19:06:
ampak to nekako ni res ... oče je naredu kar je lahko in je šu ... mogoče bo še en cajta kle okol ... verjetno pa ne prav dolgo angel pa ne ... pomoje ne ... lahko pa ... |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by kreden on 13.10.2003 at 05:30:26 (`'·.¸(`'·.¸*¤*¸.·'´)¸.·'´) «´¨`·.¤*Metulčica*¤..·´¨`» (¸.·'´(¸.·'´*¤*`'·.¸) `'·.¸) Hay. Kaj pametnega ti tak ali tak nimam za povedat, lahko samo rečem, ljubezen vse premaga. Vedi torej, če čakaš na jutri, zakaj ne bi storila tega že danes ? Za vsak slučaj, če jutri nikoli ne pride. Ti le pogumno, kajti pomembno je, da čovek zmore ljubiti, pokaži mu spet to stran življenja. Tvoj prijatelj Kreden. |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by titud on 13.10.2003 at 08:53:24 metuljcica wrote on 10.10.2003 at 19:30:50:
Jest sem v teh letih zgubu mamo. Počutu sem se predvsem jeznga zard nemoči, da bi lahko karkoli naredu, da se to ne bi zgodl. Je umrla hitr in nepričakovan, zato je bil ta šok velik in me je trajno zaznamoval z enmu občutenjem, da je v življenju brezveze za velike cilje pa ideje živet tko kot je to počela moja mama, ki je imela vsaj za moje pojme en jeben lajf in je komaj čakala na penzijo pa na to, da bodo otroc zrastl, da se bo lahko tud losala tud ogovornosti psihično neuravnovešenega pijanca, ki ga je trpela zarad odgovornosti do familje. Najmanj kar je, da se ob prezgodnji izgubi starša kot otrok počutiš poleg nemočnega tud nekak krivga, še tolk bolj, če se ti gre tastar ubit. Tega tastari svojim otrokom ne bi smel nardit in zato je po mojem temu tvojmu prjatlu treba dopovedat, da je bil fotr predvsem nezrel egosit in je boljš da je nanjga jezen kot pa da v njegovem samomoru kakšno smiselno dejanje, ki bi ga zato obremenjevalo s krivdo. Je dobra lekcija zanj, da je treba uporno vztrajat tud v nečem tako tako nesmislnem kot je lajf in da je iskat smisu v samomoru ena velika iluzija, ki ji človk ne sme nikdar podlečt. |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by metuljcica on 13.10.2003 at 17:02:48 mind wrote on 12.10.2003 at 21:51:50:
Ne vem kak smisel on vidi v tem... Toda če bi jaz izgubila očeta, še posebej ker sem tako zelo navezana nanj...se ne bi spraševala o tem kak smisel vidim v tem!! Edino, kar bi čutila, bi bla neznosna bolečina in osamljenost, čeprav bi bilo okoli mene miljion ljudi! To samo on ve, kaj čuti... Pa tudi vseh občutkov se ne da opisat. gape wrote on 13.10.2003 at 02:50:58:
Menim, da je vse res, če le verjameš v to. Ok, če meniš, da angelov ni...kako potem lahko nekdo trdi, da je Bog? Sicer pa...četudi jih morda ni...a ni glavno to, da je njemu lažje, ko verjame, da je z njim, da se bo lahko z njim v mislih pogovarjal...? Mar ni to namen vere? Da ti daje upanje, da ne obupaš...? wrote on 13.10.2003 at 05:30:26:
Hvala ti Kreden :-* Morda sploh nisem sem gor prišla po odgovore...ampak zgolj po tolažbo? Da si pridobim nekaj moči, da mu bom lahko še naprej vlivala upanje? Hvala ti. Ful mi je pomagal, k si reku, da ljubezen pomaga vse. Čeprav se vsi ne strinjajo s tem... Toda to še ne pomeni da ni res, kajne? titud wrote on 13.10.2003 at 08:53:24:
Si že bil kdaj v položaju, ko si morda hotel narediti kako tako neumnost? Dvomim... Ker če bi bil, potem bi vedel kako hudo je tist trenutek, kako ne najdeš smisla v ničemer več... Ko boš...potem boš vedel zakaj hočeš končat vse skupaj. Zakaj nočeš več občutit tega trpljenja... Sama sem bila že 1x tako na dnu... Na srečo sem še vedno to kar sem...zdaj s to razliko, da poznam ta občutek, da vem, da ga lahko premagam, kot sem ga že takrat...da sem močnejša. Ne smeš obsojat ljudi, ker ne veš, kako jim je... |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by Bardo_Thodol on 13.10.2003 at 18:04:59 Izguba katerega od staršev zna biti boleča izkušnja. Posebno boleče je, če žalujoči še ni povsem osamosvojen in je na nek način bil še vedno odvisen od staršev. Kot sem imel priliko opaziti med sorodniki in znanci, zna biti še mnogo bolj boleča izkušnja izguba otroka, ki je komaj začel živeti ali ki mu je bilo življenje v vzponu nenadoma nasilno pretrgano. Kaj veliko več, kot to, da užaloščeni osebi stojiš ob strani, najbrž ne moreš narediti. Pomagati mu čimprej preseči pomilovanje, ki je dostikrat žal bolj kot ne samopomilovanje. Življenje gre dalje. |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by titud on 13.10.2003 at 18:58:39 metuljcica wrote on 13.10.2003 at 17:02:48:
Ne gre za to, da bi obsojal jest. Sin.ki je ostal brez fotra, ga ma pa vso pravico obsojat, če ga gre tko zajebat. Nanjga zihr ni mislu, če ne se ne bi šel fentat. Bo prišel tud cajt, ko ne bo več treba obsojat, ampak z obsojanjem se da medtem vsaj znosno preživet. Ziher laže, kot da bi obsojal sebe, ker seb je teži odpuščat, še posebej, če si nimaš kaj očitat. |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by metuljcica on 13.10.2003 at 19:54:40 titud wrote on 13.10.2003 at 18:58:39:
Imaš v neki meri prav... Toda po tej logiki to zdaj pomeni, da ga mora zasovražiti, pozabiti na vse njune lepe spomine, da ga ne sme ohraniti v lepem spominu. Kajti edino to mu je še ostalo ... Zakaj bi mu vzel še ta delček njunega odnosa? |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by mind on 13.10.2003 at 20:01:53 metuljcica: Quote:
v mislih sem imel njegovo splošno predstavo o "svetu", torej ali je minljivost smiselna, ali smo mi samo materialno telo, ki živi cca 75 let in nato umre ? matuljcica: Quote:
namen vere v Boga ni kratkotrajno ali dolgoročno "olajšanje", ampak samo služi za doseganje (večne) ljubezni z Njim večina "vernikov" zamenjuje pojma ljubezen in poželjenje ljubezen pomeni hoteti zadovoljevati drugega poželjenje je hoteti zadovoljevati sebe naš namen in edino možno sredstvo trajne pomiritve in zadovoljstva je ljubezen z Njim edini razlog zaradi katerega smo ustvarjeni je ljubezen, ampak iskreno se vprašaj, ali je možna večno zadovoljstvo na podlagi "materialne" ljubezni med dvema materialnima telesoma (npr. oče sin, mož žena) večno zadovoljstvo (ljubezen) lahko torej dosežemo (mi,individualne duše) le če se predamo Njemu, našemu izvoru :) LP |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by titud on 14.10.2003 at 09:00:52 metuljcica wrote on 13.10.2003 at 19:54:40:
Uno ta lepo itak ne more zgint, če je blo res iskreno. samo to je premal za sina, tko kot je blo premal tud za fotra, če ne se ne bi šel fentat. Morbidnost, ki je pokopala fotra, se da premagat le z obosjanem te morbitnosti kot sebične ljubezni, ki nima z uno ta pravo, pozitivno, čist nč skupnega. Je nejna hrbtna plat, njeno nasprotje, in ko ju je treba ločit si je treba magari z obsojanjem pomagat. Pol, ko sta ločeni, ko se v zavesti ne mešta več med sabo, tud potreba pa obsojanju zgine samo po seb. |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by gape on 14.10.2003 at 20:40:20 metuljcica wrote on 13.10.2003 at 17:02:48:
navezanost ni kulj tako prepričanje (neznosna bolečina in osamljenost) tud ni fajn ... ni pametno u bistvu. o izgubi bližnjih smo že pisal po tem forumu se spomnem, smo tud to razlagal ... evo jih ene par samomor prijatelja http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=izventelesneizkusnje;action=display;num=1052304998;start=0 samomorilnost in smrt http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=general;action=display;num=1022746258;start=0 samomor http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=izventelesneizkusnje;action=display;num=1026768502;start=0 Suicid http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=prijateljstvo;action=display;num=1034447974;start=2#2 pomembno je bit ne-navezan zato da ne doživljaš takih reči, ko pride čas za njih (doživiš isto reč amapk drugače). če ves čas veš, da ti bo tako, ko pride ta trenutek, bo tko ... pa ne rab bit tko ... lahko je čist drugač ... *Menim, da je vse res, če le verjameš v to.* no ja ... rečva da neki cajta je res tko ... slej ko prej pa se v to tvoje verjetje vklopi še verjetje drugih ... rečva jest mam staro bajto, obnovljeno, v najemu za 5 let ... 1 leto smo jo obnavljal (mal mnj) ... noben ni verjel da bomo tolk hmal notr in da bo tko dobr use popedenan ... jest sm ... zdej prihaja zima ... vsak me zbode ... kako se boš pa grel? z elektriko. a? uuu? to bo pa full keša a? pa jest da niti nebi smel bit ... da elektrika, kot energija spet ni tolk draga (proti npr plinu) in da centralna bi me kr fejst usekala in da radiatorčki so narjeni po tanovi tehnologiji in da so krasni. in pocen. in oni men ne verjamejo. kaj naj. mi je duh prpelu ene k prodajajo kamine, da bi jim mal pomagu pr sajtu ipd ... in bom zdej zakompenziru (+keš verejtno) 10kW peč na drva. kaminsko u bistvu. kaj naj ... jest vem da z radiatorji za ... kolk sva dala ... ene 40-50 čuka ogrejem bajto čez zimo, brez pretiranih stroškov ... računam na manj kot 100 čuka za elektriko zbacat v teh pol leta. ampak gre precej ljudi skoz hišo, ki ne zaupajo, ki ne verjamejo, ki se bojijo za naju, ju je strah ... so navezani ... jim ne gode da sva midva tuki ... da me ne odnese preveč vsaka misel se manifastira, vsaka beseda glih tko, kot tudi dejanje. prej al pa pol. hočem rečt ... verjet je da best, se da vse narest, dokler maš energije zadost ... k si mlad jo maš pa ogromno. jest sm dokazu da če verjameš in še neki za to nardiš, vsaj nameravaš, ne more da ni. treba je pa delat in v sebi in zunaj sebe ... dvom drugih, tistih ki lahko vplivajo nate, je lahko zelo poguben, ker lahko iz resničnosti nastane Resnica. in te (druge) je treba upoštevat, sploh v pričakovanjih ki jih imaš. tko da ... maš prov, dokler to zdržiš vzdrževat. in ne menim da angelov ni ... vem da so ... izredno težko mi je pa sprejet eno tako radikalno Resnico, da se en oče, ki je naredu samomor spremeni v angela. mogoče mava pa samo različne definicije angelov. to da ti je lažje če živiš v laži, je samo dokler verjameš da je laž Resnica ... ko izveš za laž, je zihr 100x težje ... ampak, kot sm reku, nebi smel bit blema, ti verjameš da se je oče spremenil v neko entiteto, ki je gut in ki lahko celo pomaga temu sinu tuki dol ... in sploh ni rečen da ni tko ... ni pa to ne vem kolk fajn za tega očeta. če bi tej entiteti reku angel, pol bi tvojo izjavo lahko vzel za resnično. sine se z atom lahko komot pogovarja v mislih in to ... ampak ... sej razumeš ... ni angel. se reče ... zate je res, če ti tko verjameš ... ko pa se v Resnico začneš poglabljat, ugotoviš da je resnica zlo zakomplicirana ... da niso edine entitete ki obstajajo angeli ... da je entitet malo morje ... *Mar ni to namen vere? Da ti daje upanje, da ne obupaš...? * za prebrodt krizo bo verjetno kr ok mah dej titud ... đaba obsojat ... pravico ma, je pa čist brez veze ... odpustit to je kulj, obsojat, zihr ne. ziht je fotr tud na mulca mislu ... amapk ... vaga je vaga ... racio je pacio niti nima sine sebe kej obsojat ... tko pač je. ta samomor je za sina pač izkušnja, ki mu jo je fotr podaril ... sinu pač ni ušeč, to pa je tud vse kar je, ker se v tej situaciji ne znajde ... in zato se mora naučit. nč uzemat lepih spominov ... odvezat pa rekapitulirat ... pol gre pa itak samo naprej. in tko kt nas je kreden lepo spomnu ljubezen vedno prevlada titud ... dej me prepriči zakaj je dobro obsojat ... magar v novem threadu ... edina ki jo kolkrtolk sprejemam o obsojanju je ta, da kao se greh pove grešnika pa ne. se reče obsodi se samomor, na pa oče ... oče se ja zadost obsodu sam ... |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by titud on 15.10.2003 at 08:49:58 gape wrote on 14.10.2003 at 20:40:20:
Obosjat ni dobr, pomaga pa. V čustvenemm afektu, ko se znajdeš ob smrti bližnjega, se je dobr oprijet česarkoli, če le pomaga it skoz. Racio tle ziher ni praktičen pripomoček, zanjga rabiš distanco, ki si jo lahko ustvarš le tko, da sam preživiš. Ob smrti starša te na hitr zadane, da ma on svoj lajf in tud svojo smrt, da ti nis tapru niti ta zaden kot si si umišljov. Odpade na hitr en sicer dolg proces ozaveščanja, da se svet ne vrti okrog tebe, ki ga marsikdo do konca življenja ne uspe spedenat, še posebej, če tud staršem ni do tega, da bi to naredu. Zdaj se moraš na hitr znajt kakor veš in znaš, zato ni nč slabga v tem, da smrt obsojaš kot en akt totalnega egoizma, ki skaterm se je mrtu starš na hitr pa dokončno loču od tebe pa te pustu samga. Le na ta način se po moje losaš ene patetike, ki te drgač drži kljub njeovi smrti celo življenje za vrat in se zarad nje smisliš samemu seb, kašen revež si, ker te je moral zapustu nekdo, ki bi drgač še naprej vse svoje življenje tebi posvetu. Je po moje boljš, da se ti ta človk ob smrti razkrije kot nekdo, ki ti ni bistvu dolžan nč (več), da sta s smrtjo medsabo poglihala in da je bla njegova dolžnost živet zate pa zarad tebe le tvoja iluzija. Seveda do tega spoznanja ne more prit koj, prvi korak na tej poti pa je po moje zihr ta, da se ti s tvojga vidika razkrije kot egosist, ki si je neoziraje nate drznu umret. Ker s tem aktom obsojanja ga vsaj priznaš kot samostojno persono, ga ločiš od sebe, ga pokoplješ in šele ko se na tak način v afektu od njega distanciraš si odpreš pot, da začneš na njegov lajf pa smrt gledat racionalno. Jest ne obsojanje torej gledam kot na čist legitimno pot k sprejetju straša kot samostojne persone, pa tle sploh ni nujno, da se to zgodi ob smrti, kaj šele samomoru. Ta obsojanja staršev se v bistvu pubertniku na poti k samostojnosti dogajajo vsak dan po malem, smrt jih samo skocentrira na kratko obdobje. Težko je nekomu zapovedat, kako žalovat. Najboljš mu je dopustit, da predela občutja kakor ve in zna, znotraj tega pa je očitanje/obsojanje lahko vsaj prvi korak k dejanski ločitvi medstaršem in otrokom, ki ga po moje samo zarad nedvomno negativnega naboja nima smisla obsojat. |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by gape on 15.10.2003 at 09:42:39 naj predela občutja & stuff ... ne moreš pa rečt naj obsoja fotra ker je bil egoist ... mislm ... kolkr kol obrnem tale tvoj text, mi ne more bit normalno da je prov da sin očeta obsoja za karkoližepač. in to niti pod razno ne velja samo za njiju. imho nisi me prepriču niti pod razno titud ;D |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by LittleStar on 15.10.2003 at 09:57:58 gape wrote on 15.10.2003 at 09:42:39:
... se mi zdi, da titud ni mel v mislih obsojanja, pač pa tisti osnovni prerast karme, ki bi naj pomenil upravljanje s svojo energijo in ki definitivno terja potreben čas. Vem iz lastnih izkušenj. Človek je zelo ranljivo in subtilno bitje, in nečloveško bi bilo, če ne bi tudi kdaj obsojali, ko smo prizadeti in ne razumemo. Predvsem se mi zdi pomembno, morda celo neobhodno, da človek nekako doživi enako situacijo ali več njih, kjer dobi spoznanje, da je zmeraj bi le on tisti, ki je gledal, ki je imel to možnost spremeniti gledišče. Primer: svojo mater, ki sem jo nazadnje videla ko sem bila 1 leto, sem zmeraj idealizirala, ni mi niti padlo na pamet, da bi jo obsojala, ampak s tem je ves preostanek (senca) obvisel na meni. Pri očetu pa je bilo nekako ravno obratno. V bistvu je vseeno. Odpustit moraš glih tak. Sebi, drugemu, najbolje kr sproti vsem, če si že zamerljive sorte. Preden je men to proradlo, je preteklo dosti časa, let, teme, nevednosti. Vse, kar sem mislila, da je ona, sem v bistvu bila jaz, če razumeš: eye in the sky... si ti..., zato je to čist res: obsodi in obsojen boš, pa četud nezavedno oz. podzavedno to počneš. Pri odpuščanju ne gre po moje tolk za to, da ti gojiš neka čustva do osebe, ki bi ji naj odpustil, ampak nekako odkriješ držo, ko dovoliš, dopustiš drugemu, da je bil/je to kar je. Ne dobro, ne slabo, ne tisoč vprašanj zakaj..., ker odgovori bodo prišli ob pravem času in mestu. Resnica te najde, če to želiš, vendar ponavadi takrat, ko željo opustiš. Takšna izguba bližnjih je veliko darilo, čeprav je to težko vedet kr takoj. |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by Bardo_Thodol on 15.10.2003 at 10:03:12 Obsojanje, tudi povsem neutemeljeno, je ob izgubah ali slovesih prisotno pogosteje, kot si lahko predstavljamo. Jaz to razumem kot en arhaični obrambni mehanizem pod prikrito parolo, da je napad najboljša obramba. Se strinjam, da ob dovoljšnji meri ozaveščenosti obsojanje vsekakor ne more biti tista najboljša rešitev težav ali stisk ob takih situacijah, saj je bolj kot ne simptom nezrelosti. |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by titud on 15.10.2003 at 11:27:42 gape wrote on 15.10.2003 at 09:42:39:
Ne bom mu reku, naj ga obsoja, če je smrt sposoben brez obsojanja predelat. Mu bom dovolu, da obsoja, ker je to zame znak, da ga je začet dojemat kot samostojno, od sebe ločeno bitje s svojim lajfomin svojo smrtjo. Jest dvomim, da je človk v adolecsenci tolk zrel, da sposbon predalt smrt bližnjega brez obsojanja. Če bi mu reku, da ne sme obsojat, tvegam, da bo imel bližnjega nad sabo zmerom kljub njegovi odostnosti, bo zmeraj otrok, ki misli, da je bil nekdo na tem ali onem svetu samo zaradnjega in zarad tega ne bo tud nikol odrastu. Teh infantinosti pri odralih ljudeh sem se nagledal že ničkolk, jest bi reku, daj se s prepovedjo obsojanja oz. opredeilitvijo obsojanja kot greha folk clo sistematično zadržuje v tej nezrezelosti/neodraslosti, da se jim v imenu očeta od zgoraj lažje vlada. |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by gape on 15.10.2003 at 13:12:44 nism reku da je prepovedano obsojanje, ni pa glih pametna izbira ... |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by LittleStar on 15.10.2003 at 13:29:04 gape wrote on 15.10.2003 at 13:12:44:
Obsojanje ni izbira. Ne more biti. Je lahko le izhod v sili, je prepustitev sebe neki naravni inteligenci, ki ti pomaga do spoznanja... Te pa pravzaprav ironično najučinkoviteje lahko pripelje na mestu, kjer bi naj bil - mestu odpuščanja. Važno je, da si resničen..., da si priznaš, kar čutiš. |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by lola on 15.10.2003 at 13:36:17 titud wrote on 15.10.2003 at 11:27:42:
Ja, če nisi zrel, obsojaš. Ko pa dozoriš, odrasteš, preboliš in predelaš žalost, lahko sprejmeš, da je oče bil človek, ki je imel tudi slabosti, napake in napačne odločitve in ti ga ni potrebno zato obsojat. Saj se vendar vsak med nami kdaj napačno odloči, naredi napako, to je človeško in to delajo (delamo) tudi starši. |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by metuljcica on 17.10.2003 at 20:00:16 gape wrote on 14.10.2003 at 20:40:20:
Pomembno je biti ne-navezan? Kako potem pričakuješ, da se boš potem nekomu lahko predal z vsem srcem, zaživel tisto resnično ljubezen? resnično ljubezen......v katero večina sploh ne verjame, ker se boji predati, se boji zaupati, že vnaprej obsoja vse na propad. Tako potem zagotovo ne moreš vedeti kaj je ljubezen. Pa naj bo to ljubezen med partnerjema, starši in otroki, prijatelji ... "Velike ljubezni spremljajo velika tveganja." Aja, z njim je zdaj že bolje... Zelo hudo je bilo samo tiste prve dni... No, seveda so tudi sedaj tisti "prebliski", ampak ga kmalu pomirim... Najhujše je bilo samo tisto soočenje z resnico...s tem, da ni več (fizično) ob njem... Hvala vam za odgovore. Nekateri so mi pomagali...če ne drugače, pa so mi vsaj dali mislit... Hvala. |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by gape on 18.10.2003 at 02:52:12 metuljcica wrote on 17.10.2003 at 20:00:16:
Quote:
|
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by metuljcica on 18.10.2003 at 16:53:21 gape: če je tako, potem ne boš nikoli poročen, ne boš imel družine? Ker po tem sestavku sodeč naj bi to, da z nekom deliš ljubezen, pomenilo le to, da te je strah. Toda strah česa? Življenja? Kaj pa če si pač želiš to ljubezen v sebi deliti z nekom drugim, da želiš nekomu polepšati življenje s kančkom svoje ljubezni? Sicer pa...zakaj je tako narobe, če nas je strah? Ja, mene je tud strah, da bi bila sama. Ampak se ne počutim krivo, ker me je strah. Saj sem človek. Če je tako, da me ne bi smelo biti strah, zakaj imam potem v sebi ta čustva? Ki pa niso naučena, ampak prirojena... Pomembno mi je, da sem našla nekoga, s komer lahko ta čustva (tudi strah) delim, se o njih pogovarjam... Da se spoznavam, da vem, da imam napake in da ni nič narobe s tem, da ni vedno vse popolno in da mi ni treba ugajat drugim. Vem, da nisem popolna...in ravno to me pelje do tiste prave popolnosti. |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by gape on 19.10.2003 at 10:14:03 poročen? mislim da nikoli vsaj na standardni način skor zihr da ne družina? to se je še za odločt, sploh če pod to misliš potomce vidim, da nisi glih razumela sestavka ... mogoče bi morala sledit linku in pridobit zanje, da bi ga bila sposobna razumet. če je med dvema kakršnakoli negativna napetost, potem tam ni ljubezni. če je med dvema ljubezen je pač ljubezen. to je podcilj v življenju, ljubezen do ENEGA drugega. navezanost na tega izključno enega drugega pa ni glih gut, odvisnost od njega. bi reku, da izvave kot so, tolk te ljubim da nebi mogu živet brez tebe & co niso glih v ponos človeku. one direkt nakazujejo navezanost - ne-zmožnost-živeti-brez. fino je da ljudem polepšaš dan z ljubeznijo. fino je tud da ga polepšaš sebi z ljubeznijo. če rečem da je ideal, kar smo zaenkrat sposobni ljubit, tisto kar je jezus reku da bi blo pametno - ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe - ko sebe ljubiš, šele obstaja primerjava do drugega. prej pa ga ljubiš tko kot sebe, blj švoh, bom reku tolk kt sebe sprejemaš, tolk lahko drugega ljubiš. jezus je govoru o vseh, ne samo partnerju, ampak ne vem zakaj ne bi mogu rečt da je partner tud del vseh in da zanj veljalo ista pravila. to da nas je strah, je narobe zato, ker si strah nafuramo sami, bi reku, telo si ga nafura, čeprov dobr ve da je strah okrog votu, okrog ga pa nič ni, RAZEN če ti s svojimi mislimi tolk časa gradiš ta starh (ga vzdržuješ) da se zgradi od zuni in od znotri - SE MANIFESTIRA. vsaka misel teži k manifestaciji. želja se manifestira (ponavadi) takrat ko je ne rabiš več. namera je pak mal drugačna. aha sm opazu da nism dal linka sploh dajem zdej http://www.gape.org/gapes/prispevki/resniceg_izvl.htm#strah Quote:
ne sme te bit strah da boš sama. to pač ni pametno. niti se ni treba počutit krivo, nared pa neki za to da odpraviš svoje strahove zakaj imaš čustva? da lahko izkusiš izkušnjo življenja. da jo lahko občutiš. čusto prirojeno - naučeno - to ti sve eno in isto - gre eno z drugim, če ti je reč prirojena, se je naučiš, če se je naučiš si tko naučena in na tak vhod sledi tak in tak izhod. in če se tega ne naučiš presešt v tem lajfu, ti postane prirojeno ... pomemben je nekdo pomemben je pogovor pomembno je spoznavanje sebe (in drugih) pomembno je ozaveščanje in transformacija strahu v ljubezen (to sta pa samo dve skrajnosti bi lahko reku (01)) |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by ixtlan on 19.10.2003 at 23:02:55 metuljcica verjetno se ti ne zdi prav, da je naredil samomor ko vidis kako vpliva na fanta ja, njegovega oceta verjetno razumes do neke mere, vsaj dejanje samo ti je razumljivo ampak, a se ti zdi sprejemljivo? na to se splaca skoncentrirat nekaj lahko razumes (torej situacijo in odziv-verjetno so bile okoliscine, ki so oceta pripeljale do samomora), ampak ne sprejmes zase (ti bi ravnala drugace) torej ne obsojas, ampak razumes in sprejemes tako kot je, vendar ne zase oce je imel sanso, da ga ljubezen do sina (ali kogarkoli) odvrne od takih misli, pa je ni izkoristil. namesto, da bi se smilil samemu sebi, bi lahko ljubil sina spet smo pri izbiri - menjava za ljubezen, kot titud predlaga jezo namesto zalosti - jezo je vecini ljudi lazje obvladat pa saj ves.. ce ne ljubis sebe (samomor), ne mores ljubiti drugih. lahko samo mislis, da ljubis, v resnici je pa to navezanost na cloveka in dajes zato, da dobis tezko je iz tega vn pridt ja, le ljubezen te lahko zares resi samomora ampak, vprasala si kako pomagati fantu mislim, da s pogovori, v katerih se vzivis v njegove obcutke, ampak jih ne prevzames za svoje. nima smisla, da bi jih stopnjevala, medtem ko bi vpletala se svoje. ce mu hoces oblaziti. :-* |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by ixtlan on 19.10.2003 at 23:17:33 titud iluzije malega otroka, da zivi v nekem carobnem svetu, v katerem z jokom (carobna palica *poof*) enostavno priklice materini dojki, se je zlo fajn cimprej znebit, ja vcasih joces in ni nikogar... potem pa joces se toliko bolj... in morda potem, ce je prav, ugotovis, da si v resnici sam na tem svetu. se za to ti postano hudo. ob naslednji priliki pa ugotovis, da sploh nisi sam, da smo vsi ena velika druzina s podobnimi problemi in radostmi, ki nas prepletajo med sabo. v kateri je vsak svoj individum, za katerega ni nihce odgovoren. niti starsi, niti partner. resnica je, da je vsak sam odgovoren za svoje dobro pocutje |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by titud on 20.10.2003 at 10:53:26 ixtlan wrote on 19.10.2003 at 23:17:33:
Jest tud ne verjamem v 'mehak' prehod, v reintegracijo brez predhodnega občutja panike ob zapuščenosti. Tisti, ki se občutkom zapuščenosti od vseh noče/ne upa/ne dovoli soočit in kot ve in zna, tvega, da se mu reintegracija z vsemi ne bo zgodila po principu univerzalalne solidarnosti in sočutja. Zmerom bo mislu,da je nekdo dolžan živet samo zanj, ga ščitit in brant, ne da bi se sam počutu čist ekopravnega in soodgovrnega člana človeške skupnosti . Al pa mu bo udarl kontra, bo sam sposben čutit nekaj le do tistih, ki si jih mora vzet vbran in zaščito pred že nekom, ki da jih ogroža. Če ne drgač, si ga pa zmisli oz. sam ustvari. Skratka, če ne greš dokonca skoz to, da si sam, pol tud reniegracije z vsem ne boš nikol dosegu. Smrt bližnjega pri tem lahko pomaga: ko ga obtožiš krivde, da te je zapustu, je to pot k soočanju, da si ostal sam. Se grdo sliš, ampak jest v taki raekciji še zmeram vidm več dobrga kot slabga. |
|
Title: Re: izguba očeta ... Post by LittleStar on 20.10.2003 at 12:29:33 gape wrote on 19.10.2003 at 10:14:03:
Kaj vem, sori, k se oglašam, ampak men se to zdi not true at all. Ne vem, kako bi razložla, ampak zaenkrat lahko samo to rečem, pravzaprav trdim. Dobr, zdaj ne vem kakšno negativno napetost misliš, ampak kljub temu, zakaj tam ne bi bilo ljubezni. Marsikaj se da pretopit s tem, ko sprejmeš npr. filing, tud če je kao negativen. Negativnost itak pride itak samo iz naše miselne naravnanosti tako kot pozitivnost. Skratka, videt skozi mayo.., cja eni pač ne bodo nikol. |
|
Svet pogovorov » Powered by YaBB 2.3! YaBB © 2000-2008. All Rights Reserved. |