Pred casom je Dejana sprasevala o zeljah in njihovem uresnicevanju, in seveda sem se isti dan naletela na pisanje o tem (spet iz knjige Vilija Ravnjaka "Smaradna pot", str. 97):

"... Glavna naloga na tej stopnji duhovnega ucenja je spoznanje delovanja zelje: kako in zakaj se dolocena zelja prebudi in kaj je njena funkcija. Nauciti se moramo razlikovati 'prave' in 'neprave' zelje.
Prave zelje so tiste, ki so z vecjim ali manjsim trudom uresnicljive in nas ne obsedajo. So znamenje delovanja dharme, torej znamenje tega, da smo v stiku s svojo pravo naravo in svojim pravim zivljenjskim poslanstvom.
Neprave zelje pa so tiste, katerih funkcija je prvenstveno karmicna, pogosto samokaznovalna. Obicajno so mocnejse (obsesivnejse) kot prve. Pri njihovem uresnicevanju se skoraj vedno zelo trudimo, pogosto se ne uresnicijo, ce pa se ze, nas navdajo z razocaranjem in obcutkom opeharjenosti. Z 'nepravimi' zeljami sprozamo vrtince karme, v katere se sicer moramo zaplesti, da bi se nam karma lahko precistila in bi se lahko dalje duhovno razvijali; 'neprave' zelje so torej samo navidezno neprave - kot neprave se pokazejo sele, ko pridemo na visjo duhovno raven, kjer tudi dobimo moc, da jih opustimo (prerastemo). Ko smo namrec usklajeni s svojo dharmo, trpljenje ni vec nujni pogoj samospoznavanja, pa tudi nobene svoje zelje ne dozivljamo vec kot prisilo ali nujnost. Vrata k dharmi se odpro, ko v praksi vsakdanjega zivljenja osvojimo izrazanje univerzalnega custva nesebicne ljubezni in odpuscanja, kakor tudi psihicno kvaliteto socutja kot takega."

Ob pisanju g. Ravnjaka si ne morem kaj, da se ne bi nasmehnil. Ampak g. Ravnjak kot visoko razvito duhovno bitje mi bo to gotovo znal odpustiti.

Kaj je pravzaprav hotel povedati? Želje, cilje in stremljenja moramo opustiti zato, da nam univerzalna inteligenca, Bog, narava, ali kakorkoli hočete lahko da natanko tisto, kar potrebujemo. In to je prava umetnost, ni pa doseganje neke duhovne ravni. Je enostavno sprejemanje, prepuščanje toku  in ljubezen.

In ni treba vedeti, kaj je karma, dharma ali sarma. No, glede sarme nisem najbolj prepričan, saj je materialna in kot taka, če se je najemo preveč, povzroča trpljenje kot nujni pogoj samospoznavanja. A tudi zato sem našel rešitev. Kadar mi je slabo od prenažiranja, pomislim na duhovne nivoje in višave, ki so jih nekateri dosegli in grem lahko takoj bruhat.

Sai Baba je problem razložil dosti bolj enostavno, a ne?

Torej verjameš v usodo? Misliš, da stvari ne moremo spreminjati, pa čeprav tako, da se vdamo v usodo?
Ne vem, razloži...

Bom odgovoril tako, kot se mi je zgodilo v nedeljo.
Z Vesno sva bila na morju, v nedeljo pa sva se vračala domov. Že zjutraj sem se prebudil z neko temno slutnjo, da se bo nekaj neprijetnega zgodilo, v zvezi s prometom.
Najprej sem pomislil, da se bova zaletela, pa ni bilo tako. Na meji sva srečala prijateljico, ki je že dolgo nisva videla.
Med jokom nama je povedala da je pred nekaj meseci v prometni nesreči umrl njen sin. Pogled na mater, ki žaluje za otrokom, me je strahovito prizadel. Z ničemer ji nisem mogel ali znal pomagati.
Ne vem, kaj se moram naučiti iz tega srečanja. Ali to, da se moraš, če se ukvarjaš z duhovnostjo, sprijazniti s tem da boš zaznaval tudi stvari, ki jih raje ne bi. Ali pa se moram naučiti to, da moje misli ustvarjajo dogodke okoli mene in ker sem imel temne misli, sem doživel tudi temen dogodek. In da je vse okoli mene zgolj produkt mojih misli.
Prav na tem krajšem dopustu sem spet prebiral Resnično Čarodejstvo Wayna Dyerja, ki trdi, da živiš natanko to, kar misliš.

Dogodek sem sprejel, s tem je zdaj vse v redu. Mogoče pa me boste zdaj bolje razumeli, da nenehno poudarjam preprostost pri duhovnih zadevah. In da moramo resnično imeti trdne temelje v zemlji, preden s spuščamo v izlete v 'višave'. Zato sem malo špiknil Ravnjaka, saj v duhovnost navadno odlebdijo ljudje, ki jim nekaj manjka. Prav je tako, samo paziti moramo, da nas ne napade želja po doseganju t.i. 'višjih duhovnih nivojev'. Kajti tisti, ki dosegajo najvišje nivoje, večkrat končajo na psihiatriji, in sicer na lastno željo, da ne bo pomote.

Q
Ok, seveda je usoda kreirana na podlagi prejšnjih življenj in to, ampak težje sprejmem dejstvo, da usode ni, da je vse kar je, samo naše misli.
Mislim, da usode mi ne moremo aktivno vplivati, lahko jih za nekaj časa odložimo na kasneje, ampak prej ali slej se ti zgodi to kar ti je namenjeno.
Q

jest pa reč vidim tkole

usoda (dogodki v življenju), je definirana z našimi mislimi, tista karmična, s tistimi ki smo jih že enkrat mislili ali potem celo delali, na tisto, ki se še ima za zgoditi pa lahko vplivamo s svojimi sedanjih mislimi. z mislimi kreiramo svojo usodo. tudi drugi s svojimi mislimi kreirajo svojo usodo in če se naše poti prepletajo en drugemu krojimo usodo. in ko tako en drugemu krojimo usodo, ustvarjamo realni svet - z mislimi ki se kasneje udejanjajo, materializirajo.

primer
modelu je namenjeno da ga zbije avto, zdele, čez pet minut.
...
1.
on gre po cesti in ko avto uletava na njega, tega ne opazi nihče drug kot voznik ki se totalno ustraši in panično začne bremzat in dve mamce ki čakata za čez cesto, ki obe totalno panične pomislita ijoooj bogi fant, model še pomisli zdej sm ga pa najebu ... pok. in ga zbije, modela peljejo v bolnico in je čist zlomlen.

2.
on gre po cesti in ko avto uletava na njega, tega ne opazi nihče drug kot voznik (npr. gape) ki mu je čist vseeno in začne izi bremzat in zavijat vstran in dva modela ki jima je totalno vseeno in reči sploh ne opazita kaj se dogaja, model (npr. aleš) še pomisli ahhh sej bo šlo in skoči v kontra stran ... pok. in gape zadane aleša v noge se usatvi in aleše reče ej stari dej me potegn do tm k smo zmeneni, me mal noge bolijo (gape in aleš se lahko tudi zamenjata).

mogoče idijotski primer ampak se mi zdi gut in ker mi je že padu v glavo sm ga še stipku.

kje pa kle pridejo želje na sceno?
če bi si aleš samo želel, da ga avto ne bi zbil, bi ga zbil, tko je pa odskoču, pa še gape je mal pomagu in je blo. avto bi ga zbil v vsakem primeru, želja nebi pomagala nič, dejanje pomaga.
dejanje usmerjeno v pravo smer vedno pomaga.
želja pomaga v toliko da sploh pomislimo na nekaj, da si to sploh zadamo za cilj, potem pa ona ni več pomembna, saj smo jo vprogramirali v svojo usodo, samo počakat je še treba da se uresniči. želja zdej ne pomaga več, samo še dejanja.


Q
Katera astrološka znamenja nas zaznamujejo je torej osebnost, s katero delujemo in nedelujemo. Samo sebe je potrebno spoznati, vse ostalo je vseeno.
Q
misliš da je tko da si si neko karmo nabral in potem ko se inkarniraš si izbereš tudi datum, ki te bi tako definiral da boš svojo karmo lažje pucal(a), poleg okolja ki si ga izbereš?

q
misliš da je tko da si si neko karmo nabral in potem ko se inkarniraš si izbereš tudi datum, ki te bi tako definiral da boš svojo karmo lažje pucal(a), poleg okolja ki si ga izbereš?
q

Nekako tako, ja, vendar za to poskrbi vesoljni red. To je nekogar usoda.

Saj zato sem pa se kar Marjana.

nekaj o željah in to
http://www.gape.org/gapes/prispevki/lidija.htm#146