Quote:


Hmnja, tudi meni se zadnja dva tedna, ko je Papež ugašal in potem končno napredoval po lestvici svoje korporacije in postal Executive Personal Assistant to God in ne več samo njegov namestnik, zdi, kot da gledam en film izpred 25 let. Objokane množice, ihta, obup, konec sveta, dizaster, solze, jok, itd. Časopisi polni čustveno zlomljenih množic, novice prepolne besed o "največjem političnem vodji", "svetlem žarku", "najbolj priljubljen papež", "naj naj naj naj naj".

Prav, o mrtvih pač vse najlepše, a ne. A ves ta protokol, ta kolobocija, se mi zdi popolnoma, do pičice enaka kot pred 25 leti, ko je umrl Tite. V vseh tekstih iz tistega časa, bi morali samo zamenjati besedo "Tito" v "papež", pa smo na istem - ma ni rečeno, da ni to kak novinar zares naredil, he he.

Skratka, vse je isto, še najbolj politični redi takšni in drugačni, celo tisti, ki se skrivajo za duhovnostjo, katoliško ali kakšno drugačno. Kar je presenetljivo je to, da po hudi streznitvi, ki je sledila Titejevi smrti (še posebej 10 let kasneje), ljudje niso zavzeli neke kritične distance do pojava kulta osebnosti. Kot da se iz izkušnje s Titejem sploh ne bi ničesar naučili, ampak so v pomanjkanju, ki je nastala z njegovo smrtjo, samo čakali, kdaj se bodo lahko zagnali v objem drugi taki osebnosti. Hrvati so kot nadomestek hitro našli Tuđmana, vmes se je kasneje spipalo ostanku sveta, ko je tista bogatašinja umrla v onem tunelu, zdaj pa papež...

A se človeštvo nikoli ničesar ne nauči? Saj to so samo bili samo ljudje. Ki so s svojim dejanju pač vplivali na ljudi, čeprav zvečinoma s pretanjeno medijsko manipulacijo pranja možganov (in ker je možgane najlažje prati, ko še niso definirani, je vsaka taka institucija najprej planila po primatu šolstva, zadnje čase so to pač župniki - a to je že druga zgodba).

Prav hecno pa je poslušati komentarje, da zdaj, ko so se papežu ohladile pete, bodo pa nastopili težki časi? Kaki težki časi? Težki časi so res nastopili po Titu, saj tisti slavni paroli ("Po Titu, Tito") navkljub, to seveda ni bilo možno, medtem ko je papež kot funkcija popolnoma nadomestljiv. Če človek, ki je papež, umre, ga bo pač nadomestil drug človek. Cerkev je pač sistem večživke, ki ne umre, če odmre glava - enostavno zraste nova. Torej bo po papežu papež, a ne? Nobenega razloga ni za paniko in "težke čase." Že kar vidim, kakšno katarzično doživetje bo predstavitev novega papeža. In svet bo pomirjen. Gledališka predstava se bo odvrtela do konca, s happy endom vred.

Kar me bolj zanima, je to, od kod masam ljudem, ta notranja potreba, da imajo nekoga, nekega liderja, pastirja, bodisi komunističnega, katoliškega ali samo medijskega? Tu gre očitno za neke globje družbene psihološke fenomene, za katere pa sem prekratek, da bi jih dojel. Pač nimam šol, a ne. Sem samo računalničar, neproduktiven delavček, pa to.

Titud, če si še kje tu, daj napiši kaj na to temo, ti znaš vedno tak fajn razložit te človeške odnose in psiho, ne da debata degenerira v kup sranja. Unlike me.

X, v tem da človek nekega drugega človeka popolnoma izenači s simbolom, ni po moje nč slabga.  Men se ni naredila kepa v grlu, ko sta umrla tito in papež,  zato ker sta umrla  kot konkretna človeka, ampak zato, ker sem z njuno konkretno ukinitvijo začutu živo  simbolno moč  (očetostva..?) kot takšnega.  Podobno kot začutim mravljice na koži, ko se dvigne ali spusti zastava, zašpila himna.... Temu se nima smisla upirat, ker bi s tem tajil ene skoz človeško zgodovino ustvarjene mehanizme, ki mi   kot induvidualnemu   bitju omogočajo občutit povezanost z izvorno enostjo. Tako tito ko janez sta to simbolno moč name očitno imela in je ne bi mogu zanikat s še tako  polemično debato o tem, kako sta to moč uprabljala/zlobrablja meni v prid ali škodo  kot človeka iz mesa in krvi.

V bistvu počas prihajam do spoznanja, da avtentično občutmo predsem tiste ljudi, ki nas simbolno  povezujejo z enostjo, kolektivnim nezavednim, praizvorom, arhetipskim... Tud  lastno mater ne občutimo kot mater zaradi tega, ker nas je konkretno dojila/varovala, ampak le pod pogojem, če  nam prav  ona osebno simbolizira  lik materinstva. Tko da nas ob  njeni konkretni izgubi ne duši dejstvo, da smo izgubili fizičnega oskrbnika/varuha, ampak dejstvo, da nam je bila z njeno smrtjo načeta simbolno vzpostavljena vez s svojo  lastno izvornostjo.  
 
   

Quote:




Eh zdaj pa že razumem.

(predvsem, kaj je popeklo Sinjeoko)


uživajte!

A samo Tito in Papež ??? Kaj pa Esmeralda .

No ona in papež sta vsaj rekla, da nas imata rada, maršal pa ni tega kakor vem nikoli

Se da pa tukaj dihat

Radi se imejmo

Še nekaj me je začudilo - namreč to, da se papeža poveličuje kot zgled nekakšnega čuvarja morale, kot moralna avtoriteta.

Seveda pa ob nekem določenem premisleku zame ta naziv nima nobene vrednosti.

Če sprejmemo, da je etika "veda o delovanju", poznavanje tega, kaj je dobro in ugotavljanje načinov, kako to v čim večji meri dosegati, morala pa nek zbir teh naukov, potem se je potrebno vprašati, kdo je potem lahko moralna avtoriteta.  
Prvi najočitnejši odgovor je, da je to nekdo, ki živi po morali oziroma pravilih, katera sam zagovarja. V tem primeru je bolj moralen tisti, ki svoja moralna načela udejanja v višji meri.  
Drugi odgovor bi lahko bil, da je to nekdo, katerega se kot moralno avtoriteto upošteva. Spet je večja avtoriteta tisti, katerega se upošteva v večji meri.

Seveda tu lahko v primeru papeža pridemo do precej zanimivih ugotovitev: glede na to, da je šef ene najbogatejših organizacij in držav, vsekakor ne bi mogli reči, da se drži vseh pravil, katera pridiga drugim.

Po drugi strani pa tudi ti, ki ga proglašajo za največjo moralno avtoriteto, največkrat ne delujejo v skladu s tem, kar jim ta najvišja avtoriteta zapoveduje in včasih celo kaže s svojim zgledom (tu je morda najbolj očiten primer napada na Irak, kjer so ga izdali tako njegovi bratje Poljaki, kot njegovi sosedje Italijani ter določen kavboj, ki prisega na vse njegove vrednote). Torej z lahkoto ugotovimo, da tudi ti, ki ga razglašajo za največjo moralno avtoriteto, v to ne verjamejo.

Obstaja pa še tretji najbolj kritični vidik, ki se vprašuje, ali je papež zares naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi kot moralna avtoriteta, deloval v skladu s svojo moralo tako kot recimo njegov šef Jezus. In ravno tu je potrebno odgovoriti, da je pogorel na vsej črti.  
Če ostanemo pri primeru njegove borbe za mir, lahko ugotovimo, da se je na deklarativni ravni zavzel za mir, v praksi pa ni naredil dovolj. Namreč kot šef določene organizacije vsekakor je imel več moči, kot je je uporabil.  

In seveda tu spet pridemo na tla real politike makiavelizma - govoriti eno in početi drugo. Ravno ta politika mu je podelila njegov naziv največje avtoritete predvsem zato, da ji ne bi nasprotoval pri njenem delovanju. Dopustili so mu, da govori karkoli, hkrati pa ne uporablja svoje moči, da bi v skladu s svojimi načeli tudi deloval. In ravno tu je njegov največji greh: vedeti, kaj je prav, imeti možnost, delovati v skladu s tem, vendar pa ne narediti vsega, je vsekakor velik greh, še posebej kadar je v igri tisto najsvetejše, za kar se na deklerativni ravni najbolj zavzema - človeško življenje in dostojanstvo človeka.

V tem primeru je tudi Tito večja moralna avtoriteta, saj je živel bolj v skladu s svojimi moralnimi načeli, kot papež, ki je s svojim pasivnim pristopom zgolj vzdrževal svojo deklarativno pozicijo moralne avtritete, ki so mu jo nadeli tisti katerim je žegnal njihove krvave svadbe, čeprav je bil vseskozi na napačni strani. Namreč ne narediti tistega, kar vem da je prav, ni nič manjši greh od, ravnanja v nasprotju s tem, kar bi bilo prav.




uživajte!

Quote:


Tole naključje zgoraj pa je primer za našo kali/petro...

t wrote on 09.04.2005 at 11:11:39:


T, mislim da vem, kaj te muči.

Karlova osebna etika ni po moje ni mogla nardit nč drugegega kot da je papeštvo ponovno nabila s simbolnim pomenom. Če bi šel karel z osebno etiko čez ali proti simbolnemu pomenu papeštva, bi kot karel ziher ne zapustu v cerkvi  tako močne sledi kot jo je kot  janez pavel II. V tem smsilu se je zavestno žrtvoval za cerku in od tud njegova osebna karizma. Tko da zarad te njegove žrtve bo cerku po njem zihr preživela, je zavestno ni odnesu s sabo v grob.

Jožko je osebno karizmo tud zgradil na podreditvi  lastne etike partiji kot kelektini lastnici komunistične ideje. Tito je bil  simbol partije tja do razhoda z stalinom leta 49.   Pol pa  je dobil  imel priložnost (kar se nobenmu papežu ne bo ponudila, ker nobena ceku tega ne dopustila), da je on sam kot jožko v podobi tita poosebil partijo. Ni se mu blo treba več žrtvovati zanjo, ampak  se morala partija  žrtvovati zanj. Simbol se je konkretiziziral, se  zgostil na tita osebno, zato smo s titom  pokopali partijo - vključno z državo, na kateri se je paratija vzdrževala.

titud wrote on 09.04.2005 at 11:52:19:



Lepo povedano  - lahko rečemo, da se je Janez II. podredil vlogi, ki mu je bila dodeljena, nikoli pa se ni lotil svojega scenarija, da bi karkoli naredil; medtem, ki si je Tito podredil partijo tako, da je u bistvu partija služila njemu.

U tem oziru lahko rečemo, da Tito je preizkusil svojo moč in poskušal spreminjati dejanskost, medtem ko je papež ostal pop ikona in niti poskušal ni narediti karkoli drugega kot blebetati in talati nauke, seveda bi se lahko ob papeževem drugačnem pristopu - recimo, da bi se dejansko zavzel za mir in na primer zagrozil komu od teh, ki so delovali mimo načel miru in spoštovanja svetosti življenja, z izobčenjem: tedaj bi se lahko reklo, da deluje oziroma poskuša delovati v skladu s svojimi načeli - vendar pa bi lahko zato izgubil dobršen del ovčic in svoje karizme pop ikone. Tako pa je izobčenje uporabljal predvsem za tiste, ki so poskušali karkoli spremeniti na bolje ali pa opozarjali na Cerkvene nečednosti.

Kar je zanimivo - svoje moči izobčenja ni uporabljal na tistih, ki so kršili osnovna načela (od pedofilov do množičnih morilcev), temveč na tistih, ki so opozarjali na Cerkvene nečednosti in poskušali karkoli spremeniti (recimo teologinja Uta Ranke Heinemann).

Tu imamo torej dva nasprotna lika: Tito si je prizadeval spreminjati sedanjost, papež pa je vztrajal pri trenutnem stanju.


uživaj!