vidimo?
kaj vem, men se zdi da je to nekako tako: kao se mi neki zazdi (kao intuicija), potem pa razum to idejo začne obdelovat iz različnih strani in povsod najde nekaj takega kar govori proti tej ideji, ali pač načinu izvedbe, vendar, neglede na količino razumskih protiargumentov, je to še vedno prava ideja, mogoče zahteva samo malo drugačen pristop.
če pa nekaj 'vidim' kao npr s tretjim očesom in to, je pa to zihr to, neglede na to da raumu izgleda kt totalna utopija, kao npr legalizacija marije-huane, se ukvarjat s tem ali ne --- itak, vprašanje je samo na kašen način se ukvarjati da bo reč speljana tja kamor je treba, in tisto kar se samo ufura, s pomočjo angelov ali intuicije je zihr pravo, pa čeprav vključuje politiko(a).

sicer pa sploh ne vem če štekam tele tvoje projekcije - dej primer iz real lifa.

LittleStar vredu primer, sprasujes torej ce je vse projekcija ce kdaj sploh vidimo dejanskost tako kot je... zanimivo vprasanje

Zadnje case mam foro da je vse izrazanje duha (al pa duse), torej vsaka stvar ki ti pride na pot ti zeli nekaj povedati, vidis dava metulja kako se igrata, psa ki nate laja ali pa plasticne ljudi. Torej vse je izrazanje duha. Duh se ne izraza samo 5% casa ampak 100% casa, vsak listek ti nekaj pove, te uci.

Nekako si mislimo da so razsvetljeni ljudje prosti projekcij da vidijo stvari take kot so, blazene in lepe v bistvu. Ne vem. Kaj se potem rasvetljeni ljudje nimajo nic vec za nauciti ali se ucijo samo od znotrej od notranjega izvira in ne potrebujejo zunanjega sveta da jim kaze pot?

Jaz bi dala en svoj primer: več let sem imela obdobje, ko sem bila ful živčna, kar mi je kdo reku, mi je šlo na živce, da sem znorela, se zjezila, popizdila. To mi je pobralo vso energijo, da sem bila ko cunja.
Odkar se ukvarjam z duhovnostjo in delam na tem, da se spremenim al pa bolje rečeno izboljšam, pa sem skulirana, take vsakdanje reči me ne vržejo iz tira, bolj mirno gledam na dogodke (normalno, da ne še na čisto vse, ampak večina). Pri tem pa opazujem druge, kako pizdijo in se mi včasih smešno zdi, pa zakaj se tko jezijo. Odražajo tisto, kar sem bila jaz včasih, pa sem se dvignila nad to. Odkar se ne jezim, imam več energije, enostavno šparam jo za druge reči.

Da je vse resnično, hm. Še vseeno pa ima vsak svojo resničnost, pa videnje, čutenje, razumevanje in to projecira. Kdaj veš, da si čist sebe in v resnici čutiš npr. bližnjo osebo, kaj čuti in misli in ne sebe?

Itak velja, da je od vsakega posameznika odvisno kako zaznava percepcijo okolja. Kako reprocesira množico podatkov iz okolja in kako si jih prevaja v sebi primerno obliko...
Po drugi strani pa vsi zaznavamo da sonce greje in da je zima za vse k živijo tukaj - hladnejše odobje, voda je mokra, veter piha, ... se pravi so stvari, ki jih vsi zaznavamo enako - to pa je primarni svet.
Kar se pa tiče individualnih svetov, pa po moje niso čisto nič manj resnični...edina razlika je v tem, da so relativno majhni, - svet v idejah...

Ena od takih resničnih idej je Fraudova psihoanaliza k ni nič drugega kot ideja, ki temelji na predpostavkah...seveda pa je točna v omejenem št.primerov.
Al pa Picasso in Kette, pa ne vem koliko ostalih, ki so imeli svoj pogled na svet; eni ne preveč realističnega v smislu realizma, zelo resničnega pa v smislu romantike ali expresionizma...

Evo še boljši primer. Jest sem v svoji družbi izstopajoč, zaradi ukvarjanja z duhovnostjo, itd... Če bi vprašali enega izmed prijateljev ali je naprimer "reiki" "resničen", bi bil odgovor ne. Pa ta odgovor je resničen in pravilen zanj. Zame pa   ni resničen... pač ne ve kaj zamuja. Vseeno pa imava obadva pravilno razlago resničnega sveta, pa čeprav je ta samo v meni oz. v njem.

p.s. dons ful kompliciram, mogoče mi bo drugič uspelo lepše razložiti... aja name je vplivala knjiga Šesti čut - Tomc, Gregor

Lep pozdrav Sebastijan

jaaah

glede na to da svet tak kot je ustvarjamo z mislimi, je vsaka reč najprej iluzija, šele kasneje se ta 'iluzija' materializira.
tko da ... iluzija JE resnična tam kjer čas-prostor ne obstaja, vprašanje je samo kdaj se bo materializiral tukaj kjer čas prostor obstaja.
se reče če se iluzija razblini se razblini samo v tem trenutku, kasneje bo ona verjetno materializirana, če bom le vložil dovolj energije v to. če ne bo pač ostala samo iluzija v moji glavi.
sicer pa iluzija/e kreira resničnost, se pravi če je iluzija resnična - osnovana na resničnosti - potem sploh ni več iluzija, ampak resničnost.

zdej verejtno je to res samo v primeru če predpostavim da resničnost ustvarjamo skozi svoje milsi ali kot je reku ne vem več kdo:

Ali je svet ki ga zaznavam okrog sebe odsev mojih misli
ali
so moje misli odsev sveta ki ga zaznavam okrog sebe?

Gape thanks, to si dobro povedal....

L.S.   tvoj Q
Kdaj vi veste, da je nekaj vaša projekcija, kdaj pa veste, da vidite prav?

Moja projekcija je, da se mi vi vsi zdite zanimivi. Pa moja projekcija je, da mate itak več pojma o tej temi kokr jest.
A pa je za resničnost spljoh pomembno kako vas jest vidim? A ni pojem prvi vtis ravno tako projekcija ali pa predsodek?
Baje je celotno zaznavanje okolja odvisno od takih in drugačnih predsodkov. Pa recimo a ni pogled "Vsi ljudje so v resnici dobri" tud samo ena vrsta projekcije....itd.
Povzetek:
tko kot sem prej hotu povedat, da je vse resnično, lahko sedaj povem, da je vse samo ena projekcija. Če pa je ta projekcija skupna večim ljudem, pa ji rečemo resničnost... ali še bolje priznana resničnost.