Pred nekaj dnevi me mati vpraša: Sine kaj bi pa ti volil na referendumu (o oploditvi samskih žensk)?
Pa jz bleknem, da sem za popolno liberalizacijo.
Mati pa nazaj: Tudi za ubijanje?
Men se naredi cmok v grlu in rečem, da nekako ubijanja pa ne bi dovolil. Ampak mi je smrdel vse skup; kako lahko dovoliš vse razen ene stvari? To je diskriminacija. Ali dovoliš vse  ali pa vse omejiš in nadzoruješ.
No in se včeraj vozim na kolesu po Lj (meditacija) in men pade kr od nekje ideja: tudi ubijanje.

Kaj bi se zgodilo če bi bilo ubijanje dovoljeno?
Bi se vsi med sabo začeli ubijati? Vrjetno ne.
Sedaj je ubijanje (ljudi) ilegalno. Ali to koga, ki hoče ubiti preprečuje da tega ne bi storil? Ne.
Družinske tragedije se dogajajo ali je to legalno ali pa ilegalno: v zanosu se nihče tega ne sprašuje. Če bi bilo dovoljeno ubijanje in bi nekdo nekoga ubil ali bi odšel brez kazni. Verjeto ne družba bi ga kaznovala sama po sebi, tudi sam morilec se vrjetno ne bi dobr počutil.

droge, prostitucija to pa itak, da bi mogl legalizirat. Kaj če bi recimo uvedl šole za prostitutke, kjer bi jih učil tantre. In šole kjer bi se učil fiksat...

Po moje je najslajše tisto, kar je prepovedano.
Meni recimo, niso nikoli branili kadit ne cigaret ne trave, saj  doma tako al tako že celo življenje živimo v dimu, pa meni nikoli ni bilo do tega.
Mislim, da je zavest posameznika nekje naravnana tako, da je prav, mi smo umetno povzročili spremembo ravno s tem, ko smo vse prepovedi uzakonili.

Svetlana Makarovič je nekoč pela približno takole:

Nikar se možje ne zgledujte po Trobcu,
sicer jih kmalu dobite po gobcu.
Pri nas marsikdo svinjarije počne,
a eni to smejo, drugi pa ne.

Sicer pa se z Dejano popolnoma strinjam.