tale bi kr pasou sm

http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=general&action=display&num=10...

Pozdravljen Gape in ostala klapa!

Vesna: IZ MOJE PERSPEKTIVE Naj ąe jaz dodam eno povezavo do strani, na kateri so zbrana nekatera (po mojem mnenju) zalo zanimiva razmiąljanja. Upam, da ne izumljam tople vode...

Lepo se imejte ąe naprej!

Izhajam iz naslednjega stališča: ni mi še uspelo prebrati vsega, kar piše na forumu, ampak vseeno me nekaj mori. Občutek, da se ljudje tukaj gor zgolj pogovarjajo o teoriji... Še bolj kot to me pa mori, da so ljudje tako zadrgnjeni. Zaprti v svoj svet... Pa zakaj? Saj itak nihče ni popoln v smislu: biti popoln in všečen vsem. Nemogoče! Lahko pa se potrudimo in smo "popolni v naši nepopolnosti". Jaz zase trdim, da sem to že dosegla...

Mogoče imam tak občutek tudi zato, ker je moja Pot drugačna. Teorijo spoznavam sedaj - prej so uletavali bolj kot ne samo koščki le-te... Ampak! Dokler ne bomo prešli iz teorije v prakso, bo Življenje še vedno tako, kakršno je. Imamo res pravico spremeniti še koga, razen sebe?

V glavnem: kaj, če bi se odprl projekt v smislu "kako priti do boljšega mene?"... Razčiščevanje s seboj... Itak slej ko prej vsakdo pride do tega, da to enostavno MORA storiti... Zakaj ne bi tega naredili že prej...?

Sigurno sem s temle spet komu na žulj stopila... Pač, nisem popolna...

Cmokci...

Suzana

Vida meni draga...

Rada imam ljudi. Ni mi vseeno, da je toliko ljudi na tem svetu, ki trpijo. Toliko ljudi, ki enostavno ne zmorejo biti srečni. Ujeti v iskanju sreče - materialnost! Kaj je res denar tisti, ki lahko zagotovi, da se bom tudi jutri zbudila srečna? Iskreno in iz srca povedano: nimam denarja, vendar sem srečna. Nesrečna, ker je nesrečnih toliko dušic a srečna, ker dosegam svoje cilje in uresničujem svoje sanje.
In kaj me še mori? Dogajanje... Koliko ljudi pa je sposobnih, da se iskreno in odkrito pogovarjajo o sebi? Da se razkrijejo? Komurkoli? Saj ni poanta v tem oz. ne zagovarjam stališča, da bi morali vsi govoriti z vsemi o vsem. Ampak! Če se pogovarjamo o duhovnosti... Kaj ni glavni člen duhovnosti ravno človek? Njegova duša? Duhovna rast...

Če mi ne bi bilo dano vedeti in čutiti, kar mi je dano, bi bila še bolj omejena. Če ne bi že od začetka zavedanja sebe verjela, da obstaja Bog, verjetno ne bi nikoli verjela vanj. Bolje rečeno: nekaj bi me moralo hudo pretresti, da bi to lahko storila.
Zakaj bi čakali, da nas nekaj zadane, zakaj ne bi začeli početi nekaj, nečesa danes tukaj in sedaj?

PS: Dani trenutek je itak vse, kar imamo v "lasti"...

Čas dojemamo na podlagi sprememb.
Mogoče se zdi,da čakamo,zato,ker nas je strah izgubiti svoje ideje,svoj stari jaz.
Obstaja samo strah pred izgubo nečesa.Vsaka nova ideja,podre staro idejo.
Ko bomo zaupali v življenje in se nehali v sebi boriti,bodo lahko nove ideje zaživele.