Quote:Robi, ne ga srat s takimi vprašanji. Preberi si za začetek Dao de jing od Lao Ce-ja. Potem pa malo razmišljaj (deluj) in boš videl. Ali pa ne. To je vse.
Lp,Igor
Misliš nekaj takega:
Quote:In kaj početi, da sledimo Dau? O tem govori drugi del Dao de jinga 2: treba je - nedelovati. Vendar tega nedelovanja nikakor ne smemo razumeti kot neko apatično čakanje na kar koli že. Gre za wu-wei, odsotnost hotenega delovanja, ki bi posegalo v naravni red in ga poskušalo spremeniti. To pomeni tudi nenačrtovanje prihodnosti, neprizadevanje za uspeh, neželjo po priznanjih, neprizadeto sprejemanje kritike, najsi bo pozitivna ali negativna. Vsako zavestno, torej hoteno in zato enostransko dejanje, bi utečeni ritem nekako iztirilo, vzbudilo bi reakcijo nasprotja, kajti po načelu harmonije bi moralo priti do ponovne izravnave. Toku stvari se je treba prepustiti, tako bo človekovo delovanje spontano, nehoteno in, ker je kot takšno v skladu z Daom, dobro. Tako človek postane modrec in svojo modrost tudi ohranja. Do pravega vedenja pa se ne da priti z racionalnim razčlenjevanjem, zaključevanjem in/ali dokazovanjem. Pot do njega vodi preko samoočiščenja in praznine, kar je zaradi nedeljive povezave s telesom bolj praktično izkustvo.
Samoočiščenje je proces, skozi katerega se je treba znebiti vseh želja, strasti, nasprotovanj, idej, vrednotenj, skratka vsega, kar bi lahko vodilo v z naravo neskladno delovanje. Pomoč pri tem nudi modri učitelj, toda ne z navodili, z aktivnim poseganjem v učenčev svet, ampak z lastnim vzorom, nehoteno, zgolj s svojo vrlino, z usklajenostjo z Daom. Ne trudi se delovati, a vendar deluje na način modreca, torej tudi na način Daa - nedelujoče. Tehnika, ki pomaga voditi k dosegi tega, pa je meditacija. Vendar ne meditacija v smislu velike miselne aktivnosti, razglabljanja o nečem, kakršen pomen ima na zahodu, najbolj reprezentativno pri Descartesu. Gre za psihofizično umiritev, pri čemer se duh osvobaja uklenjajočih ga misli, kajti mnogoznalstvo (kar tudi Heraklit očita mnogim svojim od drugih čislanim predhodnikom in sodobnikom) je nevednost in nikakor ni najvišje vedenje. Temu odpira pot praznina, ki jo z očiščenjem v sebi vzpostavi človek. A ta praznina ni nikakršen nič, ni vakuum. Je prostor, kjer se lahko naseli Dao. Ne, to ni dobro rečeno. Je prostor, v katerem - na svoj wu-wei način - lahko začne delovati že prej vseprežemajoči Dao. Večni Dao (chang Dao), ki je spoznan kot prava in edina realnost, enost z izgledom mnogoterosti, a še vedno nepopisljiv in neizrekljiv. Z uvidenjem tega praznina postane polnost, še več, popolnost, saj hrani v sebi bistvo vse realnosti in je prostor uskladitve delovanja Daa človeka in vesoljstva.
Takšno pojmovanje najvišjega in tak način življenja kar sama navajata na misel, kako drugačno je naše gledanje na tisto najvišje. Govorila bom o krščanskem Bogu, ker je pojmovanje njega bistveno vplivalo na evropsko in iz nje izhajajoče tradicije. Boga bom jemala takšnega, kot ga razume velika večina, in ne takšnega, kot so si ga predstavljali posamazni filozofi naše tradicije, na primer Spinoza.