eh kak te ne? Če bi jo ukinili BI spremenili marsikaj - sem prepričan

  že s tem ko se folk pogovarja o tem, ko se zbirajo podpisi, ko je ministrica za obrambo pobudo Mladine za ukinitev vojske razglasila za protiustavno in protizakonito, s tem ko mi tukaj (in drugje) pišemo o tem in s tem ko se ta zadeva širi - se dogaja.

se premika in spreminja

do same ukinitve je verjetno še dolga pot a vseeno
vsaka pot ima svoj začetek

VSE je del procesa ki se dogaja
tud ta peticija

Ta pristop me spominja na tistega izpred skoraj 20 let nazaj, ko smo podpisovali peticijo za mir tik pred osamosvojitveno vojno in smo bili kasneje kot mirovniki obtoženi nerealizma, nazadnjaštva ali celo kolaboracije z interesi nacionalnih sovražnikov, saj naj bi realnost pokazala, da je bila osmaosvojitev možna samo z oboroženim odporom proti jla. V tem smislu sem se kot aktiven mirovnik dolgo časa ubadal z občutkom krivde, da sem bil ob osamosvojitvi na 'napačni strani', podobno kot tisti v jla, ki v imenu tega istega pacifizma (oz. nesmislenosti/netičnosti vojaške intervencije zoper sodržavljane) niso izpolnjevali ukazov svojih z  militantnim  nacinalizmom  nastrojenih poveljnikov in so tako dvakrat potegnili kratko (tako pri nas kot v 'matičnih' narodih). S časoma nas je vse mirovnike začela povezovat neka fatalistična tolažba, da če  nismo zaslužni za samostojnost, smo morda zaslužni vsaj za manjšo ceno za to samostojnost in tudi ta, da nismo aktivno soodgovorni za vse zlorabe te iste samostostjnosti (brez zaslug za samostjnost se nismo mogli okoristit s trgovanjem z orožjem in drugimi oblikami vojnega dobičartsva,  denacionalizijo in tajkunsko privatizacijo v imenu osebnega zastopanja nacionalnega interesa...). Tko da podpis pod  razorožitev (kar je le druga plat mirovništva) ni toliko akt neke formalne moči in pritiska, da bo ta proces tud dejansko stekel, ampak bolj zavestno vnaprejšnje odrekanje vsem zaslugam in privilegijem, ki izhajajo iz aktivnega podpiranja ciljev, ki jih je mogoče uresničit zgolj z orožjem in nasiljem...

Ta poziv po ukinitvi vojske je velika neumnost. Izgleda, da se nekateri nič ne naučijo iz zgodovine. Zato ni čudno, da se pojavljajo v tem pozivu skoraj iste osebe, katere so se celo dva meseca pred vojno v Sloveniji leta 1991 zavzemale za območje brez vojske.
V tem prostoru skoraj ni bilo obdobja več kot cca 40 let brez raznih spopadov. In od kod optimizem, da v bodoče ne bo podobno. Kar se dogaja že tisočletja se bo tudi v bodoče. Močno vojsko ima celo Švica za katero je znano, da je v Evropi področje z najdaljšo odsotnostjo vojne.

Raje se vprašajte zakaj je sploh bila ustanovljena slovenska profesionalna vojska. Odgovor: Zaradi tega, ker pomehkuženi (v bistvu že kar degenerirani) slovenski mladeniči niso zdržali več pol leta brez okrilja kril svojih mamic.
Zato posledično ni bilo možno dobiti dovolj rekrutov.

satis wrote on 10.02.2010 at 11:18:26:

Materialni svet je mesto sovražnosti in ukiniti vojsko pomeni biti popolnoma nezaščiten ob napadu agresorjev.

To vse drži kot pribito.


satis wrote on 10.02.2010 at 11:18:26:

Torej ko so nacisti in fašisti napadli nas med 2. svetovno vojno bi morali vsi okopavat krompir in mirno gledat, kako ti pobijajo starše, otroke, zažigajo domove.

To mnenje izraža tipično indoktriniranost, posledica šolskega sistema iz prejšnjega komunističnega režima.
Nacisti, ki so okupirali ozemlje današnje Slovenije niso prišli z namenom pobijati starše in otroke in požigati domove, niso imeli namena pobijati svojih bodočih sužnjev.
Je pa res, da so s pobijanjem ljudi in pozneje tudi otrok leta 1941 začeli slovenski komunisti, ki so okupacijo izkoristili za delanje svoje komunistične revolucije.

"Kdor ne razume, da je šlo za revolucijo ta ne razume ničesar" (Mitja Ribičič, rečeno še takrat, ko so bili "tovariši" še ponosni na to, da so bili revolucionarji, danes se tega pomalem že sramujejo)

In kot "zanimivost" : Danes se praznuje za dan kot začetek upora proti okupatorju dan, ko je Slovenec (slovenski komunist) streljal na Slovenca (orožnika, danes se reče policaja), ki je šel v službo. Kot če bi leta 1991, na prvi dan vojne začeli streljati slovenske miličnike (danes policaje) po cestah.
Temu "veleslavnemu" dogodku je posvečen tale spomenik pod Šmarno goro:



Je pa res, da slovenske komuniste ne kaže prištevati med Slovence (in jih tudi sam ne štejem za Slovence). Bili so v bistvu internacionalistični komunisti (s svojim vodstvom v Moskvi), ki so prezirali vsako nacionalnost (tako kot npr. ateisti vsako vero) in poveličevali enoten vsesvetovni delavski razred ("Proletarci vseh dežel združite se"). Njihov cilj je bil širiti komunizem širom sveta (zato so nekateri že leta 1936 tudi odhajali v špansko državljansko vojno, ti so bili potem v Sloveniji najhujši klavci). Na slovenstvo so se sklicevali samo v cilju propagande za pridobivanje borcev (ki jih je do konca leta 1944 kronično primanjkovalo) in v kamuflažo svoje revolucije.

satis wrote on 10.02.2010 at 11:18:26:

Vedsko pojmovanje vojne zajema vojsko kot strogo profesionalno in bitke ne smejo zajemati civilistov, samoobramba pa je dovoljena. Za tako vojsko jaz sem, za pobijanje civilistov pa nikakor, ampak ravno profesionalna samoobramba zaščiti civiliste pred terorjem, tako da ni nujno slaba.

Ta tvoj princip se je takole udejanjal med časom 2.sv. vojne v Sloveniji:


Po prvih partizanskih vandalizmih s pobijanjem so se ljudje, ki so jih napadale partizanske tolpe najprej branili s pomočjo t.i. vaških straž, ki so vaščane opozarjale na morebitno nevarnost. Pozneje, ko to ni zadoščalo in, ko okupator ni mogel vzpostaviti reda,  kar bi bil dolžan kot okupator po mednarodnih konvencijah, so se 2,5 leti po začetku vojne ustanovile domobranske enote kot redna (profesionalna) protikomunistična vojska.

Alojz in Sandib wrote on 10.02.2010 at 11:41:45:



Res je, ni nujen je pa pogoj. Duša sama nima orožja, da bi sovražila.

titud wrote on 10.02.2010 at 13:39:09:

(brez zaslug za samostjnost se nismo mogli okoristit s trgovanjem z orožjem in drugimi oblikami vojnega dobičartsva,  denacionalizijo in tajkunsko privatizacijo v imenu osebnega zastopanja nacionalnega interesa...).

Denacionalizacija je posledica predhodne nacionalizacije, to je kraje privatne lastnine s strani komunističnega diktatorskega režima.

Če ne bi bilo nacionalizacije tudi ne bi bilo denacionalizacije.

Je skrajno nesramno prištevati med vojno dobičkarstvo vračilo pokradenega premoženja njihovim lastnikom, oziroma celo misel na to, da se pokradenega ne bi vrnilo.

Bamby wrote on 10.02.2010 at 14:25:23:


Nič ne bil  proti denacionalizaciji, če bi bila ta iz  opravljena način, da s popravkom krivic ne bi ble povzročene nove krivice, ne samo socialne, ampak tud v smsilu mrtvega kapitala ali kapitala, ki  je prispevel k izčrpanju narodnega gospodarstva preko tajkunskih zgodb soda in drugih paradržavnih skladov...

titud wrote on 10.02.2010 at 14:52:12:


To Titud Bamby sploh ne omenja. Denacionalizacija je drugo- kot certifikatna razdelitev premoženja med ljudi in ustanavljanje paradržavnih skladov. To sta dva neodvisna koraka. Tajkuni so posledica drugega dejstva--- kot je vrnitev zaplenjenega privatnega premoženja. Mojmu stricu so 45 leta zaplenili (nacionalizirali)hotel,trgovine in vozni park,ki je šel v Sap,da so z njim začeli tovariši delati. Vrnitve denacionalizacije še do danes ni bilo v celoti. Ti malo zamenjuješ dejstva in tudi pojme.