Alojz in Sandib wrote on 21.05.2010 at 22:37:28:M.L. wrote on 21.05.2010 at 22:23:49:Vsi hočemo živeti v nebesih, a neutrudno si gradimo pekel. Kolikšna teža pekla pade na človeka, če je brez ljubezni do bližnjega in ljubezni v svojem srcu. Napuh in samovšečnost sta tista, ki nas pripeljeta v pekel in raje se cvremo v peklu, kakor da bi bližnjemu ponudili z ljubeznijo polno besedo.
Dokler se človek ne zaveda kakšno gorje dela sebi in drugemu z sovraštvom, tako dolgo je še zelo reven na duši. Trplenje, ki si ga prizadene z slabimi dejanji do bližnjega, ga prisili, da začne drugače misliti. Nekateri tostran nikoli, ga pa čaka dolga in težka pot onstran.
Človek, ki tako hoče se mu ne godi krivica in je sam odgovoren za sebe in svoja dejanja. Vsak ima svobodno voljo in lahko po tej volji dela. Ravno svobodna volja človeka pripelje do spoznanja, kaj dela narobe in kaj prav.
Ko človek spozna, da se le z ljubeznijo lahko rešijo vse stvari, takrat je že precej duhovno dozorel in se veseli v ljubezni ob svoji pomoči, ki jo daje še svojim revnejšim bratom. Z potrpržljivostjo spremlja svoje bljižnje in jim pomaga na vsakem koraku, pa čeprav se pomoči potrebni tega ne zaveda.
Kot sem že rekel, težka je naša pot v mesu in vendar si sami ustvarjamo to pot. Pomoč je na vsakem koraku, a kaj ko je ne vidimo. Brez ljubezni in spoštovanja do bljižnega ni duhovnega napredka, ki si ga tako želimo, a vendar slepi človek tega ne verjame. Vsi hočemo postati takoj duhovno zreli in razsvetljeni, zaradi svojega napuha in uživaških strasti in zemeljskih koristi, nihče pa ne ve, da dozorela duhovnost in razsvetljenost ne rabi nič od tega sveta, ampak samo daje.
Ne delajte si pekla med sabo z prerekanjem in zaničevanjem drug drugega, temveč ponižno sklonimo glave in potrpežljivo bodrimo še uboge brate in jih podkrepimo z izkazano poživljujočo ljubeznijo.
No pa veliko ljubezni do bljižnih vam želim in lep pozdrav.
ML iskreno te vprašam;si sposoben te ljubezni,ki jo opisuješ??? Iskreno odgovori sam sebi!!
Mi še nismo na stopnji,ki nam bi omogočala zgolj dajanje-to je žalostno- a hkrati resnično. Tudi če si nas nekaj želi dajati bomo onemogočeni.Petelin,ki prerano poje ga gospodar zakolje in pojej.Razmisli in povej iskreno!
Alojz, česa te je strah, veliko strahu čutim v tvojih besedah. Morda je resnica tista, ali morda kaj drugega manj pomembnega. Se mogoče bojiš resne odgovornosti, ki je nepogrešljiva spremljevalka prave ljubezni.
Bojazen pred odgovornostjo in resnostjo, ljudje zelo radi potlačimo v sebi, ker si še ne zmoremo priznati svoje šibkosti pred samim sabo.
Ko človek spozna, da tudi za ceno svojega mesenega življenja, ljubezen do bližnjega ne sme biti prikrajšana, takrat tudi nima več bojazni do ničesar, cilj je dosežen že tako ali pa tako. Če človek ni sposoben obdržati ljubezen do bližnjega tudi za ceno mesenega življenja, potem je še zelo reven na duhu.
Se mogoče bojiš, da so nekateri ljudje že od Adama in do danes sposobni takšne ljubezni. Nosiš morda to bojazen v sebi zato, ker si krenil po drugi poti do razsvetljenstva in ne po poti ljubezni. Če imaš to bojazen, potem si čimprej priznaj in podaj se na pot, kjer bo ta bojazen odpadla iz tvojega srca.
Verjetno se motim in tudi želel bi da je tako.
Pa lep pozdrav.
Home
Pages: 
(Read 213156 times)
