|
M.L.
|
Vsi hočemo živeti v nebesih, a neutrudno si gradimo pekel. Kolikšna teža pekla pade na človeka, če je brez ljubezni do bližnjega in ljubezni v svojem srcu. Napuh in samovšečnost sta tista, ki nas pripeljeta v pekel in raje se cvremo v peklu, kakor da bi bližnjemu ponudili z ljubeznijo polno besedo.
Dokler se človek ne zaveda kakšno gorje dela sebi in drugemu z sovraštvom, tako dolgo je še zelo reven na duši. Trplenje, ki si ga prizadene z slabimi dejanji do bližnjega, ga prisili, da začne drugače misliti. Nekateri tostran nikoli, ga pa čaka dolga in težka pot onstran.
Človek, ki tako hoče se mu ne godi krivica in je sam odgovoren za sebe in svoja dejanja. Vsak ima svobodno voljo in lahko po tej volji dela. Ravno svobodna volja človeka pripelje do spoznanja, kaj dela narobe in kaj prav.
Ko človek spozna, da se le z ljubeznijo lahko rešijo vse stvari, takrat je že precej duhovno dozorel in se veseli v ljubezni ob svoji pomoči, ki jo daje še svojim revnejšim bratom. Z potrpržljivostjo spremlja svoje bljižnje in jim pomaga na vsakem koraku, pa čeprav se pomoči potrebni tega ne zaveda.
Kot sem že rekel, težka je naša pot v mesu in vendar si sami ustvarjamo to pot. Pomoč je na vsakem koraku, a kaj ko je ne vidimo. Brez ljubezni in spoštovanja do bljižnega ni duhovnega napredka, ki si ga tako želimo, a vendar slepi človek tega ne verjame. Vsi hočemo postati takoj duhovno zreli in razsvetljeni, zaradi svojega napuha in uživaških strasti in zemeljskih koristi, nihče pa ne ve, da dozorela duhovnost in razsvetljenost ne rabi nič od tega sveta, ampak samo daje.
Ne delajte si pekla med sabo z prerekanjem in zaničevanjem drug drugega, temveč ponižno sklonimo glave in potrpežljivo bodrimo še uboge brate in jih podkrepimo z izkazano poživljujočo ljubeznijo.
No pa veliko ljubezni do bljižnih vam želim in lep pozdrav.
|
Home
Pages: 
(Read 213163 times)
