Temeljne življenske odoločitve v bistvu sploh niso odločitve, so bolj občutenjski tokovi, ki nas usmerjajo ne glede na racionalne argumente. Racionalni argumenti se kreiraijo post festum (po tvoje rečeno v psihološkem času) in argumentirajo/utemeljujejo/pokrivajo 'odločitve' za nazaj za namenom,  da misel opraviči svojo potrebnost po obstoju (po tvoje povedano). Seveda misel tudi povratno vpliva na občutja, vendar ne toliko v tem ali so ugodna/neugodna, ampak po tem, ali so resnična ali lažna ter glede na to določa njihovo pravilnost/nepravilnost v luči izkušenj, pridobljenih iz soočenja  subjektivnih občutenjskih tokov   z objektivnimi  okoliščinami. Te objektivne okoliščine (ki se nam miselno kažejo kot zunanja resničnost) pa spet niso samo neka fiksna zunanja konstanta, saj nanje vplivamo (jih sostvarjamo) skozi sledenje lastnim  občutenjskim tokovom in se nam samo v obliki misli kažejo kot fiksna zunanja resničnost. Med njo in našimi občutji posredujejo čustva, neke vrste posrednik in 'talilni lonec' med mislijo in občutjem, v bistvu edina trdna občutenjska realnost, ki nam pove, kaj je doro/slabo za nas oz. nam določajo orinetacijski vrednostni sistem, na podlagi katerega delujemo in na katerega se opre misel, ko se 'odloča' (ponavadi, kot rečeno, zgolj  racionalizra naša že storjena dejanja in prihodnje namere)...  

Težko rečeva, da pri marku gre zgolj za strah in preživetje in ne za življenje. Življenje brez denarja očitno ni zgolj racionalni  eksperiment, ampak  sledenje nekemu notranjemu ugodju, ki ga tako življenje prinaša v primerjavi z racionalno odločitvijo za preživetje s pomočjo denarja, ki pa mu očitno povzroča nelagodje in odpor, saj življenju brez denarja ne namerava odrečt.  V  polje racionalnosti ga čustveno 'vleče' zgolj potreba, da bi bi svoje ugodje šeral z drugimi, saj do njih drugače kot preko polja denarja ne najde poti. Drugače povedano: dodatno ugodje, ki bi mu ga prineslo šeranje življenja z drugimi, mu zaradi denarne narave šeranja v knjigi (provizije založnikom, prodajalcem, avtosrki honorar...) ga ogroža v doseženem občutju ogodja doseženim na samoten način...  

Quote:


Njegove potrebe po življenju v skupnosti (brez skunosti pač živjenje ni mogoče) in ne v socialni izoliranosti oz. na njenem robu jest ne bi enačil s potrebo po denarju/imovini, ki je v danšnjem času žal predpogoj za življenje v skupnosti. V bistvu samo išče način, kako formirati skupnost brez denarno/imovinsko posredovanih odnosv, ki bi dandanes skupnosti v izhodišču  formirajo kot skupnosti. Ker je za neko skupnost potrebna fizična bližina (za komunikacijo, za nego, za medesbojno šeranje dobrin, idej in vrednot), si vsaj jest težko predstavljam, da bi se lahko vzpotavila čustveno zadovoljuoča skupnost samotarjev, ki bi živeli v skladu z njegovo izkušnjo  vsak zase na  med seboj nepovezanem teritoriju družbenih robov. V bistvu gre spet samo zato, kako  iz nejgove individualne izkušnje naredit kolektivno brez posredovanja denarja/imovine...

Markovo zadevo s svobodno izbiro za življenje brez denarja sem si ogledal skozi prizmo žižkove teze, da je aboslutno  svobodo tovorstnih odločitev (npr. tudi  za prostovljno življenje v revščini/skromnosti/preprostosti) treba jemati v  kontekstu nevidnega ozadja, ki take navidez abosolutno svododne odločitve odločilno determiniranjo. To tezo je ilustrilal z new-agovsko spreobrnjenim drnovškovkom, ki je izpostavil pozitivno plat dejstva, da  neka upokojenka z mizerno penzijo ne more normalno preživeti, saj bo zaradi tega dejstva lahko odločila za  bolj zdravo in preprosto življenje...


Skratka, liberalne vrednote, med katerimi prevladuje svoboda izbire, so puhle in prazne, določeno vrednost jim daje samo vzpostvljeno nevidno ozadje, ki jih determinira, zato si je hkrati  z zagovarjanjem  svobodne izbire vedno treba prizadevati za  tako kolektivno določeno nevidno ozadje, da bi na njegovi podlagi osebna zavestna izbira šele dobila  svoj pozitivni svobodni pomen...  

Zadevo žižek še naprej ilustrira s svojo osebno podporo obaminovemu prizadevanju za kolektivno zdravstveno zaščito američanov z novim zdravstvenim zavoravanjem (podobnim kot ga poznamo v evropi), ker njihov zdajšnji sistem zdravstva v bistvu sploh ni liberalen, ker tega nevidnega kolketivnega ozadja svobone izbire, na kateri bi lahko posameznik lahko svobodno izbiral, sploh nima. Skratka, izbira za življenje brez denarja je dejasnko svobodna samo znotraj vzpostavljenega nevidnega kolektivnega ozadja, ki tako odločitev naredi smisleno, zato si je prav v imenu liberlane svobode izbire treba hkrati prizadevat  za vzpostavitev   takega kolektiovnega ozdaja, ki osebne odločitve šele naredi svobodne. Brez tega kolektivnega ozadja je tudi odločitev za življenje brez denarja podobno samo navidezno svobodna kot je odločitev sedanjega  američana, da  svobodo izbere življenje brez zdravstvenega zavarovanja...          

Zadeva je verjetno padla Drnovšku v betico, ko se je privatno kopal v bazenu s slikarjem Cekuto. Pa ne, da se je tudi Žižek občasno pridružil njunemu igračkanju.

Lp,Igor

Ni mi jasno, kaj si prilepil tega Drnovška na Marka. Drnovšek je iskal odrešitev (to je povsem očitno), preden ga smrtna bolezen pokoplje. Tako je tudi deloval. Pusti neka ozadja. Bistvena je odrešitev, ki jo vsak vernik v ideal išče. Za svoja slaba dejanja, se je želel spovedati in s tem odkupiti. Zato ker je vedel, da je smrtno bolan in je bil prepričan da je na koncu neka sodba.
Denarno je pa deloval tako kot je vedno. Ko smo že pri knjigi, ki jo izdajajo taki kvazi-učitelji. Na radiu sem takrat poslušal vprašanja in odgovore. Neka poslušalka je vprašala, zakaj je ta knjiga od Drnovška tako draga (mislim, da okrog 6000 sit)? Odgovor je pa dal dir. založbe, ki jo je izdala. Rekel je, da so se pogajali okrog izdaje in cene te knjige. Avtor je pač hotel svoj fiksen denar in mi smo šli na najmanjše stroške brez dobička, da bi bila cena čim manjša. Potem je pa prišla ta zadeva z Darfurjem in hotel je, da se del odvaja tudi za tja. Ker mi nismo imeli rezerve v stroških tiskanja, avtor se pa tudi ni hotel odreči svojega kar visokega honorarja pri knjigi, smo morali pač ceno zvišati in sedaj je taka, kot je.

Vsi pa izkoriščajo to penzionistko in ji ponujajo prosto izbiro. Za plačilo.

Lp,Igor

Drnovšek se je sam odločil in ni bil pod nobeno korporacijo. Sam si je postavil ceno in nato nanjo dodal še Darfur. Temu se pravi osebni pohlep. Ni znižal svojega honorarja, katerega je tako sam določil. Svoj honorar si je tako samo zvišal.
Žižek pa zelo bluzi. Robi me malo spominja nanj. En odstavek rabi, da obrazloži besedo pohlep, pa še vedno ne zna dvakrat povedati povsem enako. Še vedno nima pojma, da obstaja za vse to nakladanje (analiziranje) ena beseda. Tista penzionistka to zna, pozna pomen besede pohlep in lahko jo ponovi vsaj desetkrat, povsem enako in vedno bo pomen isti.

Lp,Igor