David
Ex Member
|
Anton Komat, ekološki ombudsman
Mož, ki je postal sinonim za sobivanje z naravo. Agens movens vseh velikih naravovarstvenih akcij zadnjih 20 let, pisec različnih knjig o ekologiji, ki kot predavatelj, kolumnist in avtor televizijskih oddaj vodi svoj osebni projekt ekološkega opismenjevanja. Medtem ko sta politika in gospodarstvo ob svetovni krizi obupana, jo on jemlje kot priložnost za pohod simbiotskega človeka, ki bo za svojega zaveznika na zemlji spet vzel naravo.
Zakaj kmetijstva ni mogoče ustrojiti po hiperprodukciji industrije, ki lahko vsako leto proizvede več izdelkov?
> Njiva ni fabrika. Kmetijstvo zavezuje človeka k spoštovanju naravnih zakonov, ti pa so močnejši od zakonov industrije. Pšenica danes potrebuje natanko toliko dni, da dozori, kot jih je v času faraonov. A mi smo kmetijstvo s sonca preusmerili na nafto. Dokler je bila nafta poceni, je delovalo. Leta 1940 je pri pridelovanju hrane človek vložil 1 kilo kalorijo fosilnih goriv in dobil 3,4 kcal hrane. Danes moramo vložiti 10 kcal energije, da dobimo 1 kcal hrane, torej imamo izjemno požrešen energetski sistem. Če vzamemo prehranski sistem kot celoto: požremo 20 odstotkov nafte, hkrati pa ta sistem izloči 40 odstotkov toplogrednih plinov. V energetski krizi se vsaka sprememba takoj reflektira v hrani. V zadnjih nekaj mesecih se je obseg ladijskega prevoza hrane med celinami zmanjšal za 40 odstotkov. Mislim, da je že 44 držav prepovedalo izvoz vsake hrane. Razpada globalni prehranski sistem. To je alarm. Energetsko bazo civilizacije moramo premakniti nazaj na sonce.
Kaj to praktično pomeni?
> Pri pridelavi na njivi porabimo 20 odstotkov naftne energije, ki jo vsebujejo kemična gnojila, pesticidi, traktorski pogon, vse drugo požrejo transport, tehnološka priprava, skladiščenje, pakiranje. To nam govori o nujnosti prehoda na lokalni trg in lokalno pridelavo hrane.
Pri konceptu lokalnega trga pa je nujna revolucija v miselnosti potrošnika, ki se bo naenkrat veselil starih jabolčnih sort z Dolenjske bolj kot izbire med mangom, papajo in ananasom.
> To je problem potrošniške družbe, ki proizvaja nekakovostno in bolj ali manj nepotrebno kramo. John Stewart Mill je že leta 1848 pisal, da bo na neki točki razvoja ekonomija prišla do ničte rasti. Ne bomo več povečevali inputa naravnih virov, sledili visoki rasti kapitalskih donosov, ampak bomo šli v recikliranje, v proizvodnjo kakovostnejših izdelkov in v servisiranje, tako da bomo proizvedli samo toliko, kolikor narava lahko obnovi. Na planetu ima filozofijo neomejene rasti samo rakavo tkivo, za katero pa vemo, da gresta na koncu k vragu in rak in njegov gostitelj. Bom povedal osebno izkušnjo. V naši družini je bila pradedova sekira, na njej je bila še letnica 1885. Eno samo sekiro smo imeli praded, ded, oče in jaz, bila je iz vrhunskega jekla. Meni so jo žal ukradli, tako da sem kupil novo, a mi je v dveh urah počila na navadni grči. Kupil sem še eno, pa mi spet ni služila. Zdaj proizvajamo kramo, ne pa kakovostne izdelke.
Pri sekiri lahko človek praktično presodi njeno kakovost. Kako pa naj meščan presodi kakovost zelenjave in mesa, ko ne pozna razlike med okusi hrane iz industrijske in domače pridelave?
> Kakovost hrane lahko primerjamo, če imamo dober monitoring. Pri nas so institucije, ki se ukvarjajo z monitoringom, popolnoma neučinkovite, saj so razdrobljene, delujejo po različnih parametrih in med seboj tako rekoč sploh ne sodelujejo. Potrebovali bi enotno agencijo za kemično in biološko varnost. Brez novih zaposlitev, samo združila bi vse, ki so zdaj nesistematično razmetani po desetih koncih. In bi sodila pod nadzor parlamenta, ne pa pod politično opcijo, ki je trenutno na oblasti. Po metodi agencije EPA (Environmental Protection Agency), izjemno učinkovitega neodvisnega organa, ki ga poznajo v severni Evropi in Ameriki.
Kaj je cena industrijske pridelave hrane?
> Zdravje ljudi. Fiziologi pravijo, da bi bilo danes tako rekoč nemogoče napisati učbenik fiziologije človeka. Izredno težko bi našli človeka, ki bi bil absolutno zdrav. Ne rečem, da ljudje akutno obolevajo, imamo te subklinične primere, ko nismo ne zdravi ne bolni. Tu je dobesedno zločinska naveza v ekonomiji, kjer je cilj kapitala, da ljudje neprestano obolevajo, da potem posegajo po zdravilih in farmakologiji. V zahodnem svetu je delež zdravstvenih storitev med bruto stroški države okoli 15 odstotkov, to je trikratni porast v zadnjih 30 letih.
Ko prebiramo o razlogih za obolevanje, so glavni vzroki tobak, holesterol, stres in premalo gibanja.
> To se ponavlja že 50 let. Zdravstveni sistem bi moral bdeti nad biološko in kemično varnostjo hrane, saj ta danes najbolj ogroža človeka. Tu je zanimiv podatek, da je v istem deležu, kot narašča cena zdravstvene oskrbe, padla cena hrane. Povezava med hrano in zdravjem je merljiva. Kmetijstvo je naredilo napako, ko je šlo v industrijsko proizvodnjo tovarniških hal. To je vsiljeno, navsezadnje: pšenica danes potrebuje natanko toliko dni, da dozori, kot v dobi faraonov. Narave ne moreš oblikovati po kalupu povečevanja industrijske proizvodnje.
Kakšna je voda v Sloveniji?
> Četrtina je prek mere kontaminirana, četrtina je kontaminirana, polovica pa je na meji. Zdaj se je pojavil še hujši problem zaradi velikih gradbenih posegov v okolje, ki povzročajo hude motnje v hidrorežimu pokrajin. Ogromne parkirne površine megamarketnih in industrijskih con, avtoceste in druge asfaltirane površine so narejene tako, da voda hitro odteka v kanale in ne pronica več v zemljo, torej je ne namaka več. Imamo v bistvu relativno sušo, čeprav padavin ni premalo. Od leta 1984 hidrologi v Sloveniji ugotavljajo negativno vodno bilanco, ki se pospešeno povečuje. V državi, ki da kaj nase, ne smejo dopustiti, da ekonomisti in sami politiki odločajo o temeljnih razvojnih ukrepih brez sodelovanja ljudi, ki kaj vedo o posledicah teh odločitev. Potem namreč posledice padejo kot breme na ljudstvo.
Katera voda je boljša, iz pipe ali iz plastenke?
> Država naravnost podpira ustekleničenje vode, ker ji to prinaša zaslužek od koncesije in DDV od prodaje. Toda za liter vode v plastenki se zlije mimo pet litrov, porabi četrt litra nafte, nato pa še plastenka konča na deponiji. Zraven se iz plastenke emitirajo v vodo še nevarne kemikalije, ki so hormonski motilci. Zato sem bolj naklonjen vodi iz pipe, če upoštevamo sedanji evropski standard 0,1 mikrograma kemičnih substanc na liter. Če bi se propagirala voda iz pipe, če bi država dala trdnejša jamstva, da je nadzor res dober, da bi javljala, kdaj se pojavljajo kontaminacije, da bi ljudje dobili nazaj zaupanje v vodo iz pipe, bi prek tega varovali primarne vodne vire. Vsak pomik v smeri ustekleničene vode pomeni, da smo se odrekli vodnim virom. Vprašanje vodne varnosti je vprašanje nacionalne varnosti. Nacionalna varnost niso samo vojska, policija, tanki in patrie, ampak predvsem pitna voda, rodnost prsti in genski viri.
Vaš naravni zaveznik bi moralo biti torej prav ministrstvo za obrambo?
> Pred leti smo poskušali najti stik z njimi, ko smo razmišljali o monitoringu pitne vode. Rekli smo, da bi naredili karto naravnih izvirov, ki še niso vključeni v vodovodne sisteme, da bi pri sto takih izvirih redno opravljali biološko testiranje. To ni interes samo vojske, ki bi imela rezerve, če bi izbruhnila vojna, ampak tudi, če bi zaradi kontaminacije upadla oskrba z vodo delujočih vodovodov in bi brez vode ostala cela naselja. Vojski smo predlagali, da bi naredili kataster teh vodnih virov. Najprej so rekli, da jih zanima, potem pa nič več.
Zakaj se nikoli ne pojavi minister, ki bi rekel: v mojem mandatu bo voda tako čista, da bodo ljudje lahko plavali v njej in jo pili?
> Točno takšen stavek je izrekla švedska sekretarka za okolje. Pri nas je bizarno, da ministrstvo za zdravje propagira zdravo življenje, tiska plakate, kako naj jemo več sadja, hkrati pa vemo, da je 70 odstotkov sadja in zelenjave kontaminiranih s strupi in tega ne bi smeli jesti. Namesto da bi delovali preventivno in rekli, da bomo vsaj v šolah in vrtcih zagotovili biotsko hrano, saj imamo nekaj tisoč sonaravnih kmetij, je kmetijsko ministrstvo naredilo vse, da bi jih ne bilo več. To je tragedija. Če bi z delom subvencij podpirali ekološko pridelano hrano! Zadnji ukrep Tonyja Blaira, preden je odstopil, je bila vpeljava sonaravno pridelane hrane v vrtcih. Zakaj pri nas ni podobnega? Mislim, da je naša oblast dovolj dobra preslikava razpoloženja med ljudstvom. Pri nas je jasna bipolarizacija na skupino ljudi, ki narašča in ki stavi na kakovost življenja, in večino, ki se gre potrošništvo ter roma v megamarkete in na razprodaje.
Kaj lahko stori manjšina, denimo na Celjskem, kjer je izmerjena visoka kontaminacija zemlje?
> Mislim, da je na evropskem sodišču vloženih že 140 tožb zoper državo, kajti nihče ne zavaruje teh ljudi. Brez uspehov so pisali inšpekcijskim službam, se obrnili na župana. Teh primerov je v Sloveniji veliko, tudi primer Lafargea bo končal na evropskem sodišču. Blizu Dobrne, v kraju Socka, so domačini množično umirali za rakom, ker so škropili hmelj pod njihovimi okni. V dolini so pridelovalci hmelja po 18-krat na leto škropili s pesticidi in vsaka hiša je imela po enega mrtvega ali enega s karcinomom. Potem sta mi pisala lokalni župnik in zdravnik, ki sta bila nemočna. Za župnika še razumem, da je nemočen, samo da lokalnemu dohtarju ni uspelo prepričati nikogar nad seboj? Z aktivisti smo dosegli, da so morali plantaže hmelja umakniti stran od hiš, toda tamkajšnja zemlja je še vedno kontaminirana.
Kakšno je torej pivo, ki ga pridelujejo iz tega hmelja?
> To je problem. Pred desetletjem sva v Mladini z Jako Elikanom naredila članek o tem, da smo v Sloveniji prvič testirali, koliko ostankov pesticidov je v vinih. Našli smo krepke številke in smo jih objavili. Vinarji so vložili tožbo zoper časopis. Z Botterijem smo se takrat dogovarjali, kaj narediti. Spravili smo kontra vzorce za neodvisno tretjo preiskavo. Hrvatje so takrat odpovedali veliko pošiljko vin, česar naj bi bili krivi mi. Iz vsega ni bilo nič, zakaj vsaka neodvisna preiskava bi pokazala točno toliko strupa, kot smo ga bili našli mi. Vprašanje vina je v Sloveniji problem, saj je trta toliko škropljena, da večina mošta sploh ne povre. Dodajati morajo umetne kvasovke, ker s fungicidi pomorijo naravne kvasovke. Problem je tudi z medom. Koruzno seme se nataplja v klotianidinu in potem, ko koruza kali, je vsa rastlina strupena, v cvetu pa je strup petkratno koncentriran. Priletijo čebele in klotianidin konča v medu, z njim pa v človeku, ki ta med je.
Zakaj torej na etiketah za pivo, vino in med ni podatkov o količini vsebovanih pesticidov?
> Rešitev je postavljena na glavo. Ko bo osveščenost v družbi večja, bo to postala tržna niša za kmetovalce, ki pesticidov ne uporabljajo. Potem si bodo oni dali ponosno napisati, da v njihovih izdelkih niso našli nič strupenega.
|