Mcmurphy
1
Offline

I Love YaBB 2!
Posts: 3
|
Zanimivo branje...
A je v sanjah drugače kot je sicer v tvojem življenju? A je borba za tebe zelo pomembna? A je z nasprotniki možno doseč kakršnokoli komunikacijo, al jih je potrebno prav premagat? Za svoj prav sem se tezko postavil, kar pa se izboljsuje. Borba je zame pomembna v tem kontekstu, da v zivljenju nic ne pride samo od sebe oz. je vse plod dolocenih odlocitev in vztrajnosti. Z nasprotniki ni komunikacije. Skoraj prepričan sem, da te take skupine s svojimi prepričanji oziroma ideali čisto ziritirajo do takih skupin gojim neke vrste fascinacije a hkrati antipatije. Na nek necin me fascinira brutalnost, po drugi strani pa se mi zdi tako vedenje nadvse infantilno.
V komunikaciji z inferiornimi ljudmi, pri katerih vohaš, da iščejo identiteto in s tem zaščito v nekih marginalnih identifikacijah in to tudi agresivno povdarjajo, si verjetno precej oster in agresiven. Zakaj hodiš v take konflikte? Na ljudi ki iscejo identiteto ali sreco v nekih skupinah ali pri raznih gurujih gledam kot na sibke. Nisem do njih oster, tudi prepricevati jih ne nameravam, razen v kolikor iscejo kontakt. Sem pa bil vcasih zelo vzkipliv, kar pa sem na sreco uspel transformirat.
Vrednote in ideale vidiš kot nekaj trajnega, zato te ogrožajo. Ker te je strah, jih besno napadaš. Vidim jih kot nekaj motecega. Napadam jih sicer ne, jih pa ne sprejemam.
Vampirji pijejo kri, energijo in živijo bolj samotarsko življenje. Ne prenašajo svetlobe. To kaže na tvojo asocialnost ali pa vsaj drugačnost. Potrebe imaš po identifikaciji, kar bi na nek način kompenziralo tvojo asocialnost oziroma drugačnost, vendar imaš tudi tako močno sposobnost uvida, da to tudi gladko zavračaš. Svoje drugačnosti si ne priznavaš in jo poskušaš ubiti v sanjskih spopadih z družbenimi marginalci. Ta tvoj boj ti jemlje veliko življenske energije. Z naveyovanjem stikov imam res teyave, rabim dolgo da se ogrejem. A tega ne bi imenoval asocialnost. Potreba po identifikaciji... hm... v bistvu mi ustreza samosvoj nacin zivljenja. Drugacnosti se ze zavedam, jo pa nekako se ne vem prav ziveti. Kot da bi me nekaj, kljub postopnemu naoredku, zadrzevalo pred dokoncnim prebojem.
Bolj malo pišeš o svojih občutkih. Glede na to, je praktično edini opisani občutek adrenalinska vznemirjenost pred bojem in ne kot bi morda pričakovati občutje evforične vznesenosti po zmagi, menim da sanje niso kompenzatorne. Ni posebnih obcutkov razen napetosti pred in adrenalina med bojem. Po boju je neka mesanica olajsanosti, da se je vse v redu izteklo in osuplosti nad mojimi sposobnostmi.
Skihedi, motoristi in vampirji so v sanjah skreirani kot pozerji brez avtentične moči, bolj kot izzivi, ki te vzpodbudijo/prisilijo, da se povežeš z lastno avtentnitčno močjo. Sanje te opozarjajo na možnost drugačne/kreativne izrabe tako prebujene avtentične moči v real lajfu, a dokler tega ne dojameš boš kar naprej ostajal zaciklan v boje z vedno novimi pozerji (maskami/kreaturami), ki ti tako vzpodbujeno energijo kljub zmagam bolj jemljejo kot pa dajejo. Na tem pa je precej resnice, se mi zdi.
|