Ja, lepo vzpodbudno povedano, da nisem nič zamudila, a hkrati zamujam z vsakim neizkoriščenim dnevom, neizživetim dnevom, proč vrženim sanjam.
Včasih se zamislim, si rečem:pismo, če bi moja duša vedela, da bom tako zapravljala priložnosti, da s svojim telesom, ki je res edinstveno in božansko v vseh pogledih, dosežem tisto, za kar se je moja duša utelesila, sem 100% sure, da bi se šeenkrat vprašala, če si izbere mene.
Najhuje je, ko vidim, vem, da je manj srečen folk od mene same, da imajo drugi težje pogoje, a nimajo reciva temu naravnih danosti-meni je pa vse dano na krožniku praktično, imam res ql gene, sam pismo, realizacija je pa bolj švoh. Tisti del,kjer je to treba spravit v prakso je na nuli, zero.
Pa sem že dosegla kar nekaj lepih uspehov v živjenju, nanje sem ponosna, (pravzaprav sem na vse, kar sem dosegla) pa se ne želim (pre)hvalit, ampak gotovo bi kdo rad bil na mojem mestu in mi rekel: "Ja ej, tale tvoj lajf je pa kar kul, a zamenjaš?"

potem pa bi mu rekla: "Stari, a maš punco?" Oz če bi bla bejba: "A maš fanta?" In če bi bil odgovor pritrdilni bi samo odvrnila: "Stari/a, men verjem, ne rabš menjat za nič a svetu." Stick to your life!
Tisto, da greš na konec sveta in da doživljaš podobno, o tem se pa ne strinjam. Imam dober protiargument. Sem šla potovat pred hm, zdej je tega že dobro leto ja, ok, 15mesecev, sem šla malo dlje od naše prelepe Slovenije in moram rečt, da je bla zadeva zlo ne le očiščevalna, da sem zadihala na novo drugje, ampak zelo ne vem kak bi rekla,da bo normalno za razumet, mislim men je ful pomagal, da sem sebe začela spet mal drugač dojemat. Ker sem že večkrat ko jo kam popiham, ugotovila, da so mi potovanja pisana na kožo.
In to, da prideš v kraj, za katerega se ob soočenju z realnostjo izkaže jasno nasprotovanje tvojemu predhodnemu prepričanju, je nekaj najboljšega na svetu. Thats what I am talking about. Experience. Explore. Feel it. Taste it…In najhuje je, ko se zaveš, da si res mlad samo enkrat, da ne boš več star 19, da bi naredil to in ono.
To je življenje zame. O tem sem govorila prej, da bi spokala in šla.
Kar se pa tiče napačnih ljudi, sem 100%, da so bili in da so napačni. To, da nekaj ni bilo ql sem čutila že takrat, pa nisem imela jasnega zavedanja o tem, da gre moje življenje v napačno smer z njimi. Pa preveč naivna sem bila, ker verjamem v dobro ljudi, sam je tako, da se je ta oseba okoriščala z menoj, tisit del, ko pa trdiš, da sem imela tudi jaz koristi je pa bolj šepal. Ja, do neke mere je šlo sigurno za mutual relationship, sam na dolgi rok pa ni šlo,očitno.
Se že takrat nisem 100% počutila sama-jaz v njihovi družbi. Vse je bilo prisiljeno, zaigrano. To je bil tisti moment, ko sem spoznala drugo plat, stran, kot si prej govoril o tem, ker sem imela okoli sebe ljudi, katerih reakcije, obnašanja in odzive sprava nisem prepoznala kot nekaj, kar je varno, utečeno, ampak je sčasoma postalo in sedaj pa pridemo do točke, ko lahko rečem, da če nekaj konstantno počneš, postane utečena navada in tega je bilo pri meni veliko. Sčasoma se izgubiš. Jaz sem definitivno se. Takrat je blo ql bit z njimi, samo ko pa enkrat odkriješ kdo si, you hit the rock bottom!
Ko me sprašuješ, kaj me zadržuje, ti ne morem podat točnega odgovora. Delno, ker te ne poznam, delno, ker bere tole preveč ljudi, da bi specificirala svoj odgovor.