Robi wrote on 09.01.2011 at 19:02:18:

; )) Robi

Hrabri mišek wrote on 09.01.2011 at 20:28:47:


Tud' to sem že sprobal, in ugotovil, da tudi ni pravo ; Namreč, ne verjemi tudi sebi Nič Več .

Verjemi le še Stvarniku-Bogu, kajti vsi ostali smo že odpovedali na celi frontni črti , žal.

Samo On še ostaja Nespremenjen - Zvest .

Lp + #

titud wrote on 07.01.2011 at 14:24:32:


Na ta film sem te opozoril, ker opozarja na to, da se pri katastrofičnih scenarijih  ni mogoče zanašat, da bodo prinesli neke vrste povratek na manjše povezane skupnosti z nekim bolj duhovnim življenjem. Manjša skupnost je lahko tudi ljudožerska plenilska tolpa, ki jo zanima izključno lastno preživetje na račun drugega.

Po drugi strani film prikazuje, da tudi  absolutno  nezaupanja do  vsakega drugega ne obnese nujno kot edina možna postapokaliptična preživetvena strategija in da je medsebojna solidarnost vsajena todi v sam temelj osebnega preživetja, ki vzklije iz še tako nemogočih družbenih razmer. V bistvu film kaže, da ta solidarnost ni neka kolektivna  lastnost skupnosti, ampak vedno le konkreten odnos med dvema, ki si svojimi dejanji vzpostavita potrebno medsebojno zaupanje.  V konkretnem primeru je to lastnost  starca (ki v osebi starega Dualla pooseblja celotno na človeški solidarnosti utemjeno zgodovino), ki si 'lukzuz' solidarnosti lahko privošči, ker zradi svoje starosti nima več kaj za zgubit in zato  lahko to seme poseje naprej med mlajše generacije. Film ima zato kljub turobnosti kal humanizma/optimizma, ampak res le  kal, zaradi katerega po moje ne  spoduja k izivanju uresničitve katastrofičnih scenarijev samo zato, da bi se svet duhovno prečitisl in se začel gradit na nekih idiličnih/utopičnih predstavh o obujanju vrednot majhnih prvobitnih skupnosti....    

http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1055858247/30#36

titud wrote on 10.01.2011 at 10:01:54:

Menim, da je to gledanje preko zgodovine, katero samo predvidevamo, dokaj omejeno in plod primerjalnih misli, ki iščejo vzrok za svoj obstanek. Solidarnost se v človeku ne poraja zaradi nekega vzroka (po preživetju, izgubi), ampak je zakodirana v naši zavesti. Smo družabna bitja. Problem takega gledanja v vsakem delovanju najti nek smisel iz nekega strahu je mentalna bolezen današnjega sveta, ki avtomatično povečuje strah in količino misli. To je zaradi nepoznavanja človeške konstitucije, ki se jo vse preveč primerja z živalsko, zaradi evolucijske teorije po Darwinu. Takšno gledanje obebavlja. Ta starec niti ni razmišljal o tem, da ima kaj za zgubiti, je samo živel in ni imel želje niti po smrti. Ni vzgajal želje niti po pridobitvi niti po izgubi.

Lp,Igor

Delno "čiščenje" tega Planeta v teh "poslednjih" časih okrog 2012, se bo dogajalo tudi tkole :

http://www.zurnal24.si/svet/kared-loughner-gabrielle-giffords-arizona-streljanje...

Žalostno, toda resnično .

Četudi bo kdo od takih preživel, si bodo tudi drugi okoli njega zapomnili lekcijo katero je dobil .

Lp + #

titud wrote on 10.01.2011 at 12:18:45:

Sam Darwinove teorije in borbe za preživetje vrste ne vidim v tem smislu. Po tej teoriji preživi pač tisti, ki se je bolj prilagodil okolju, katerega je narava bolj obdarila in to je tudi tisti, ki bo naprej prenesel svoje gene. V tej računici ni prav nič napačnega, zlega ali kakorkoli drugače sprevrženega - je popolnoma harmoničen sistem, ki sam sebi zagotavlja razvoj in trajnost.

Po drugi strani smo se pa mi sedaj odvrnili stran od tega sistema in po mojem plačujemo posledice. V današnjem svetu šibki členi preživijo, pa ne samo to, ti se še celo najbolj množično razmnožujejo, ker najbolj sposobni pač celo življenje preživijo na delu, ostali se pa razmnožujejo.

In ... ker se je pri človeštvu razvil tak mehanizem kot se je, to pomeni, da se mi nismo bili sposobni dovolj dobro prilagoditi okolju in ga razumeti, zaradi česar nas bo sam sistem izvrgel kot skupino živih bitij, ki ni dobro prilagojena življenju na Zemlji. In bomo sklenili svoj razvojni krog, ker se nismo uspeli "poistovetiti" s svetom, ki nas obdaja, t.j. smo vse prej kot uspel poskus evolucije.  

V tem osebno ne vidim nič tragičnega, ker človek ni edini nosilec zavesti vesolja, i.e. posoda prek katere se vesolje zaveda, da je vesolje. In tako smatram, da se na sedanjem mestu človeka lahko pojavi katerakoli oblika, ki bo enako in bolj zavedna kot človek, in bo naprej nosila "baklo" zavedanja na planetu Zemlja. In ravno tako kot se sedaj pogovarjamo med sabo s človeško obliko se bomo nekoč lahko pogovarjali prek neke druge oblike, ki bo zapolnila ta zavestni prostor vesolja.

Howg!