Alojz!
Hvala tud tebi za izčrpen odgovor, mislim, da imama nekaj opornih toč skup. Se strinjam v marsičem, toda ... mislim, da ni to prava tema za izčrpnejši pogovor o tem. Eno je vedeti, drugo videti. Razum ima svoje finte, predstave tako, da stanja čistega duha - praviš temu četrto stanje, no nekaj je na tem. V indijski filozofiji je znano, da obstajo tri gune (stanja materije) - tamas (tema, inertnost), rajas (dinamika, ogenj), satva (čistost, svetloba), a Učitelj je rekel da obstaja še četrto stanje (duša, atma), ki ga moramo spoznati. Vse bolj ko se pogovarjava tkole se mi zdi, da si nekoč davno imel tudi ti Učitelja. Človek takšnih miselnih prebliskov ne dojame kar sam od sebe. To je seme v duši, ki je mogočnejše, a redko videno.

Prav gotovo si nekoč poslušal pravo modrost, znanje. Tkoliko zaupno, pa brez zamer!

Saj ne preminemo, ne bomo, le stanje Smrti prevladamo, ker drugače nas ona vleče spet iz enega življenja v drugo. Vedno tako naprej po zakonu karme. Bistvena razlika med posvečenim in neposvečenim je, da se prvim karma uredi in odstrani še presežna karma, kar sam Učitelj napravi - morje grehov nam odpusti, sežge to le zmore Bog v človeku. Primer: tako sem bil na srečanju z Učiteljem - bil je z enim ducatom posvečenih na čajanki, pa so se pogovarjali le o čaju, kako se pridobiva in take. Takšni so pač čajanke, bil je čisto običajen in vljuden. To je trajalo okrog 20 minut in kar vsi so zrli v njega, sam sem bil ob strani le "nemočen" opazovalec. Ko je spil nekaj šalčk čaja, se je lepo zahvalil, vsakega pozdravil, se na koncu priklonil in odšetal do ene hiške. Teh ducat ljudi v šotoru je bilo na koncu vidno ganjenih, vsaj polovica jih je jokala, pa ni rekel nič takega, le čutili so ga, tudi sam nekaj, vendar ne tako močno kot oni notr. Prav v srce jim je zlezel, vem kako je to, in dal jim je nekaj ali pa tudi odvzel breme z duše. Vsi so se prav raznežili, celo ene trde, stare "bajte". Neverjetno!

Njegova bližina je res "nevarna".

Tkole Alojz sem razmislil, pa rečem, da tule ne moreva dorečti vsega, le del resnice.

Robi!
Biti vse bolj v "temi" na koncu prinese neznosno bolečino, prav ujeto se počutiš in trpiš, a nimaš več moči, da bi se osvobodil jeklenega prijema teme, samo minevanje vsega v ciklusih lahko opazuješ. Dan in noč ista pesem, ni več prave sreče, nič te ne potolaži več, še tako dobra hrana, lepa pokrajina in lepa cura ne več. Lepota tega sveta postane en trenutek kot senca in tedaj ko si najglobje srce začne hrepeneti. Želiš si povezati srce z dušo. Zato le ubogi in nemočni, pa preganjani pridejo, se obrnejo nazaj k Luči. Saj še vidim nekaj lepega, vendar pride trenutek ko se tak občutek razblini in se zaveš da ni to.
Dovolj o tem, zdajle končam, moram iti naprej in nekaj časa me ne bo.
Kaj pravite bo leta 2012 res konec? Ali pa novo upanje? To je nit teme, kajne?

LP!