M.L. wrote on 24.02.2010 at 18:04:52:Tisti, ki skušajo in hočejo Duha uporabiti za svoje koristoljubje, je čisto normalno, da jih skušajo prikazati razumne, saj takšni ljudje ne poznajo Duha in z svojim razumom ne morejo narediti kaj drugega, kot za svoj dobiček z razumom teptati po vsem drugem kar mu omejuje sebično koristoljubje. Tisti, ki pa resnično posedujejo modrost Božjega duha, pa delujejo visoko etično in to samo za pomoč sočloveku, brez kakšnega koli koristoljubja. Kdor ima oči odprte, lahko z lahkoto loči etičnega duhovneža od neetičnega duhovnega zaslužkarja. Spozna jih po njihovih sadovih. Na trnju ne rastejo fige in z osata ne obiramo grozdja.
Razum ni nujno sredstvo za zlorabo duha v korsitoljubne namene. Če je nadgrajen z intuitivnim uvidom v bistvo svari (posamezno in obče v ugleda v kontekstu totalnosti), potem koristoljuje ni nujno zgolj sebično ampak upošteva splošno/občo korist (korist za vse: win-win situacija).
Quote:Tukaj nas religiozna ljubezen do Boga ne popelje do spoznanja in tudi intelektualna nas ne združi z Božjim duhom, temveč samo prava ljubezen do bližnjega. Domet možganskega razuma se konča pri ne zaznavanju duhovnega, saj oblikovanje posvetnega človeka mora biti takšno. To oblikovanje pa mora biti zmeraj nujni uvod v poznejše višje oblikovanje duha; ne sme pa biti ultimum oblikovanja in še ob tako veliki prefinjenosti tudi ne more nikoli postati. Kajti če nam je bil dan razum kot prvotni uravnavalec naših čustev za njihovo kar najvišje poplemenitenje, pa mora potem v tako dozorelih čustvih biti nekaj analogno podobnega kakor v dozorelem sadežu na drevesu.
Da je sadež lahko dozorel, sta bili seveda potrebni sončna svetloba in toplota in prav tako tu in tam dež, ki povečuje rodovitnost. Ko pa sadež dozori, ga vzamemo z drevesa in shranimo v dobri shrambi, da sam od sebe še bolj dozori in postane okusnejši; če pa bo zrel sadež ostal na drevesu, s tem ne le da ne bo ničesar pridobil, marveč bo povsem propade.
In tako je tudi s človekovimi čustvi. Ko dosežejo določeno zrelost, jih je treba rešiti zunanje nege razuma in jih pripraviti da sama iz sebe dosežejo višjo življenjsko zrelost, sicer je bilo vse prejšnje zorenje čustev povsem zaman. Zato moramo, ker z razumom ne moremo doseči ničesar več, ta zunanji razum zavreči in se za nadaljnje vodenja življenja poslej prepustiti svojim dozorelim čustvom.
Lepo povedano, vendar nis upošteval možnosti, da prava ljubezen do bližnjega ne izključuje lastne koristi in da te ljubezni ni mogoče meriti le po količini samožrtvovanja. Drugače povedano: ljubezen do bližnjega je lahko posvsem posvetna in razumna ob predpostvaki, da gre za intiutivni uvid v bit tega bližnjega kot posameznika, veptega v totaliteto, del katere smo nenazadnje tudi mi sami. To je nenazadnje tista 'ntervencija božjega duha', ki onemogoča intrumentalizacijo odnosa do drugega zgolj za za naše lastne (sebično koristoljubje) interese. Čustvena dozorolest je po moje le drugi izraz za prehod iz čutnega spoznavanja preko razumnega abstrhiranja v intuitivni uvid v bit (celoststnostno zaznanje).
Quote:Treba pa se je kar se da zgodaj zaupati dobremu vodenju, ki nas tako rekoč usmeri nazaj k resničnemu življenjskemu temelju; to ni ravno težko delo, saj je resnični življenjski duh, ki se razodeva po ljubezni, pravo inteligentno bitje v človeku in zato zlahka dojame in dejavno razume vse, kar ustreza njegovi naravi in redu.
Res dobro vodenje je tisto, ki nas opremi takim spoznajnskim 'orodjem', da zaupanja v vodjo ne potrebujemo več. Da nas nauči zaupat vodenju lastne inteligence, ki nadomesti razmišljanje potrebo po ponižnosti pred božjo intervenco.
Tole se pa vidi,da je Titud uporabil čist osebno razmišljanje in je zadel bistvo teme in tudi zelo dobro definiral zadevo.Vsa čast Titud. Daj piši vedno iz sebe,pozabi kaj si se učil in bral.Tule nikogar ne navajaš zato vem,da je to tvoje razmišljanje.