El Pesnik wrote on 23.02.2010 at 13:30:52:


Če deluje kot Robi, deluje za propad in smrt, če pa deluje kot ne-Robi pa deluje za večno samostojno življenje. Štekaš? Jaz ja.

No pa lep pozdrav.

RObi če vesoljnega človeka-človeštvo uničimo(sami sebe)potem ni več vesoljnega življenja-celotnega in se tudi ne bi nadaljevalo.Bog ne bi živel in ne more živeti brez nas-lahko je elementarno še naprej samoobstojen-življenjsko brez človeštva ni vesoljnega življenja.

EL Poeta je govoril o nečem drugem! Robi ima lahko1. ego voljo, 2.ali pa vesoljno poduhovljeno voljo-življenje.

V prvem je Robiju bistvo sam Robi in jegova ego volja,ki jo Robi sam nadzira!!!!!  

. V drugem je Robi vesoljni samospoznan poduhovljen Robi popolnoma zlit v vesoljno enost-brez lastne ego volje ampak z vesoljno poduhovljeno voljo,

2. TU ROBI več ne nadzira svoje ego volje ampak je ta RObi vse vesoljno samospoznana življenjska volja.

Tisti, ki skušajo in hočejo Duha uporabiti za svoje koristoljubje, je čisto normalno, da jih skušajo prikazati razumne, saj takšni ljudje ne poznajo Duha in z svojim razumom ne morejo narediti kaj drugega, kot za svoj dobiček z razumom teptati po vsem drugem kar mu omejuje sebično koristoljubje. Tisti, ki pa resnično posedujejo modrost Božjega duha, pa delujejo visoko etično in to samo za pomoč sočloveku, brez kakšnega koli koristoljubja. Kdor ima oči odprte, lahko z lahkoto loči etičnega duhovneža od neetičnega duhovnega zaslužkarja. Spozna jih po njihovih sadovih. Na trnju ne rastejo fige in z osata ne obiramo grozdja.

Tukaj nas religiozna ljubezen do Boga ne popelje do spoznanja in tudi intelektualna nas ne združi z Božjim duhom, temveč samo prava ljubezen do bližnjega. Domet možganskega razuma se konča pri ne zaznavanju duhovnega, saj oblikovanje posvetnega človeka mora biti takšno. To oblikovanje pa mora biti zmeraj nujni uvod v poznejše višje oblikovanje duha; ne sme pa biti ultimum oblikovanja in še ob tako veliki prefinjenosti tudi ne more nikoli postati. Kajti če nam je bil dan razum kot prvotni uravnavalec naših čustev za njihovo kar najvišje poplemenitenje, pa mora potem v tako dozorelih čustvih biti nekaj analogno podobnega kakor v dozorelem sadežu na drevesu.

Da je sadež lahko dozorel, sta bili seveda potrebni sončna svetloba in toplota in prav tako tu in tam dež, ki povečuje rodovitnost. Ko pa sadež dozori, ga vzamemo z drevesa in shranimo v dobri shrambi, da sam od sebe še bolj dozori in postane okusnejši; če pa bo zrel sadež ostal na drevesu, s tem ne le da ne bo ničesar pridobil, marveč bo povsem propade.

In tako je tudi s človekovimi čustvi. Ko dosežejo določeno zrelost, jih je treba rešiti zunanje nege razuma in jih pripraviti da sama iz sebe dosežejo višjo življenjsko zrelost, sicer je bilo vse prejšnje zorenje čustev povsem zaman. Zato moramo, ker z razumom ne moremo doseči ničesar več, ta zunanji razum zavreči in se za nadaljnje  vodenja življenja poslej prepustiti svojim dozorelim čustvom.

Treba pa se je kar se da zgodaj zaupati dobremu vodenju, ki nas tako rekoč usmeri nazaj k resničnemu življenjskemu temelju; to ni ravno težko delo, saj je resnični življenjski duh, ki se razodeva po ljubezni, pravo inteligentno bitje v človeku in zato zlahka dojame in dejavno razume vse, kar ustreza njegovi naravi in redu.

Res dobro vodenje je tisto, ki nas opremi takim  spoznajnskim 'orodjem', da zaupanja v vodjo ne potrebujemo več.  Da nas nauči zaupat vodenju lastne inteligence,  ki nadomesti potrebo po ponižnosti pred božjo intervenco.  

Quote:


Igor se strinjam tudi s teboj. Inteligenca ? Tu verjetno ti misliš intuicijsko vesoljno življenjsko inteligenco,ki je v nas samih in se v nas samih ciklično (galaktično EM val) vesoljno samozbudi neodvisno od naših razumskih naporov,mi jo nato  ozavestimo in tako živimo! Si zadevo razlagaš podobno?

Inteligenca je dar. Je spoznanje, je svoboda, je ljubezen, je resnica. Je onkraj razuma.
Vendar ta dar vesolja ne pride brez razuma, etike, spoznanja, hotenja tvoje celotne biti (posode in duše(lahko tudi fotonska energija)). Je namreč spoznavanje niča (nične točke) ali vsega.  

Dodajam;
ni v galaktični zavesti, z galaktično zavestjo jo lahko začneš  spoznavat.  

Quote:

Ja, to pa zato, ker jo mora tudi razum zapopasti oz se preobraziti v njo. Gre se za to, da ta ingelingenca vedno JE, vedno obstaja. Samo naš um jo more prepoznati, potem pa kukr stopi v polje zaznavanja, samo je vedno bila, ker ne more ne-biti.

Quote:

OK, pa dejmo potem to razčistit. Ta posoda (telo) ima v DNK potencial za zavest. In ta zavest v človeštvu raste. In bo prišla do točke galaktične zavesti. OK. Potem lahko rečemo, da je tudi ta galaktična zavest samo del posode, ki jo Inteligenca uporabi za razodetje sebe same, torej spet kot orodje. Telo=posoda=galaktična zavest --------  prek tega se pa potem Vesolje/Ingeligenca lahko "zapopade", sama ta zavest pa ne ustvarja te Inteligence, ampak je zgolj orodje prek katerega bo prišlo do prepoznavanja te Inteligence. Si to mislil?

Jaz sem mogoče mal skakal s pojmi, v smislu da bi tudi že zavest lahko bila ta Inteligenca. No, lahko bi začel besedo "zavest" uporabljati v zvezi s telesom, posodo, za tisto nekaj onkraj pa več ne uporabljal besede zavest. Bom tko naredil, da bo bolj jasno.