[quote author=titud link=1233678557/2091#2091 date=1267019544]
Quote:Razumno ni tako omejeno ali neetično (sebično/koristoljubno) kot se prikazuje predvsem s strani tistih, ki sklicujoč na duha omejujejo domet razuma prav z namenom, da bi uresničevali svoje neetične (sebične/koristoljubne) namene (pa še to na način, da jih skušajo prikazati kot razumne).
Tisti, ki skušajo in hočejo Duha uporabiti za svoje koristoljubje, je čisto normalno, da jih skušajo prikazati razumne, saj takšni ljudje ne poznajo Duha in z svojim razumom ne morejo narediti kaj drugega, kot za svoj dobiček z razumom teptati po vsem drugem kar mu omejuje sebično koristoljubje. Tisti, ki pa resnično posedujejo modrost Božjega duha, pa delujejo visoko etično in to samo za pomoč sočloveku, brez kakšnega koli koristoljubja. Kdor ima oči odprte, lahko z lahkoto loči etičnega duhovneža od neetičnega duhovnega zaslužkarja. Spozna jih po njihovih sadovih. Na trnju ne rastejo fige in z osata ne obiramo grozdja.
Quote:Povsem razmuna je npr. t.i. intelektulna ljubezen do boga, s katerem je spinoza zaključil svoj filozofski sistem, po katerem je ta ljubezen prav tisto delovanje duha, "s katerim duh motri samega sebe" oziroma tako delovanje, "s katerim bog, kolikor se lahko razlaga s človeškim duhom, motri sam sebe ob spremstvu ideje samega sebe". Torej je lahko tudi t.i. vzgoja duha, ki vključuje religizno ljubezen do boga, področje racionalne (nedogmatske) filozofske utemljitve 'božjega duha v srcu' kot temu ti praviš.
Tukaj nas religiozna ljubezen do Boga ne popelje do spoznanja in tudi intelektualna nas ne združi z Božjim duhom, temveč samo prava ljubezen do bližnjega. Domet možganskega razuma se konča pri ne zaznavanju duhovnega, saj oblikovanje posvetnega človeka mora biti takšno. To oblikovanje pa mora biti zmeraj nujni uvod v poznejše višje oblikovanje duha; ne sme pa biti ultimum oblikovanja in še ob tako veliki prefinjenosti tudi ne more nikoli postati. Kajti če nam je bil dan razum kot prvotni uravnavalec naših čustev za njihovo kar najvišje poplemenitenje, pa mora potem v tako dozorelih čustvih biti nekaj analogno podobnega kakor v dozorelem sadežu na drevesu.
Da je sadež lahko dozorel, sta bili seveda potrebni sončna svetloba in toplota in prav tako tu in tam dež, ki povečuje rodovitnost. Ko pa sadež dozori, ga vzamemo z drevesa in shranimo v dobri shrambi, da sam od sebe še bolj dozori in postane okusnejši; če pa bo zrel sadež ostal na drevesu, s tem ne le da ne bo ničesar pridobil, marveč bo povsem propadel!
In tako je tudi s človekovimi čustvi. Ko dosežejo določeno zrelost, jih je treba rešiti zunanje nege razuma in jih pripraviti da sama iz sebe dosežejo višjo življenjsko zrelost, sicer je bilo vse prejšnje zorenje čustev povsem zaman. Zato moramo, ker z razumom ne moremo doseči ničesar več, ta zunanji razum zavreči in se za nadaljnje vodenja življenja poslej prepustiti svojim dozorelim čustvom.
Treba pa se je kar se da zgodaj zaupati dobremu vodenju, ki nas tako rekoč usmeri nazaj k resničnemu življenjskemu temelju; to ni ravno težko delo, saj je resnični življenjski duh, ki se razodeva po ljubezni, pravo inteligentno bitje v človeku in zato zlahka dojame in dejavno razume vse, kar ustreza njegovi naravi in redu.
No pa lep pozdrav.