El Pesnik wrote on 23.02.2010 at 13:00:18:Titud, da se jo izkomunicirat, samo tistemu, ki je še ni doživel ne pomaga kaj dosti.
Jaz sedaj namreč govorim o neosebni zavesti (ki se preklaplja v meni vedno bolj pogosto). Jaz ti lahko povem, kako naj bi to bilo, samo bo tvoj um razumel samo besede, z razumevanjem teh besed pa še ne more v to neosebno stanje.
Sicer pa to ni nič posebnega - to se bo dogajalo v človeštvu vedno bolj. Vedno bolj ko se ego umika vedno bolj v ospredje stopa neosebna zavest. V bistvu se svet samo enostavno gleda, ni pa več "osebe", ki bi gledala svet z očmi interesa osebe.
Primer: ti titud sedaj pogledaš drevo. Zavedaš se in čutiš, da titud gleda drevo. Torej titud oseba je prisotna in gleda drevo. In se spominja svojih vtisov o drevesu, svojega otroštva pod drevesom, itd.
Zdaj se bo pa v ljudeh vedno bolj prebujalo neosebno gledanje - ko se oseba/ego/zgodba o življenje osebe, umakne in pride do neosebnega gledanja. Takrat vesolje gleda skozi oči, ne pa več oseba. In to začutiš.
Jest to 'nadosebnost' doživljam (rajš ne bom reku razumem, da ne bo prišlo do nesporazuma) kot postmoderno/postindustrijsko/informacijsko) 'razosebljenost', ki izhaja v načina produkcije, v kateri se povprašuje zagolj po naši splošni (generalni) produkcusjki (boljš rečeno komunikacisjki) sposobnosti za razliko od preteklih (industrijskih) povpraševanj po naših (po)osebnih specifičnih znanjih in spretnostih. To se održa tudi jeziku (komunikaciji), ki nam nudi zatočišče le še kot obči (general) intelekt, v katerem ni več (p)osebnih zatočišč.
V bistvu kolektivni družbeni 'razvoj' gre v fazo, ki je podobna fazi osebnega zorenja ( da ne rečem staranja), ko prihaja do posplošenja/generelazicije/univerzalizacije osebnih izkušenj. Podarjam: razvoj v narekovajih. Ker če bi šlo dejansko za razvoj, potem ne bi bilo šlo za tesnobno razsoebljanje, ki išče zatočišče v splošnem/generalnem, ampak za osebno občutenjsko nadosebno zrenje. Ne vem, kako detektirat razliko, samo opozarjam nanjo.
Quote:Tako, titud, sem ti povedal z besedami, torej razumsko. A si zaradi tega kaj bolj "neoseben"? Vidiš, ti lahko razumeš besede, stavke, koncepte, samo tisto kar se pa odvije pa nima zveze z besednim izrazom. Zato ne vem koliko pravzasprav koristi. Malo že, da nekje pač slišiš, naj te ne skrbi toliko za "tvojo osebo". Ker ti kot oseba si samo iluzija, ti kot oseba s preteklostjo, družinskimi vezmi, željami, prepričanji, strahovi, si samo iluzija. Tvoje telo ni oseba, ki bi bila ločena od vesolja, tvoje telo je dejansko orodje vesolja, ni samo sebi namen za svoje lastno uživenje, s svojo lastno zgodbo, strahovi, itd.
Kaj pa, če je iluzija ta poveanost/enost telesa z vesoljem oz. kaj če je ta samo posledica forsirane razsoblejnosti in kot taka samo oblika zadnjega varnega pribežaliča, ko smo kot realne/konkretne/individualne osebe/induvidui izgubili svojo produkcijsko funkcijo in unikatno telesno produkcijsko nišo?