slalomirat: peljati lajf med govedarskimi kolicki, da vec ne kreshas stalno v njih. govedo je cloveski zombi, slalomiras med zombiji, zakaj? ocitno ti igor ne slalomiras med njimi ampak se zaletavas v njih. to te dela tako resnega, jemlje vitalnost, zadevas se ob kolicke, jih skusas nadmudrit. pusti jih da se pokolejo med sabo, ti odslalomiras med njimi z neosebnim gledanjem. so nedotakljivi kolicki brez pameti, ti se umaknes iz linije ognja, ga ne mors eliminirat v njih. morjo pozgat drug druzga, to hocejo, ti slalomiras med njihovimi metki.

El Pesnik wrote on 22.02.2010 at 22:40:55:

kdo je tu zvit? ce jaz na levo in desno vidim prepad bom sel med obema vrednostima, torej bom slalomiral, ohranjal sredino, tocno vmes, ne to ne ono. ne iskat prepada, da se pocutis bolj ziv. ti moras ostat zdrav in priseben da vesolje lahko ponuca to orodje za svoj smoter, ne rabs ti svoje vitalne energije trosit kjer ni treba, odslalomiraj med temo, daj vesolju kar je njegovega, ne trosi njegove energije, ker tvoj lajf sploh ni tvoj lajf za neke izkusnje nabirat, ampak je tvoj lajf orodje vesolja, ti kot osebnost nimas lajfa, ga ma samo telo, ki je celica vesolja. zato pa slalomiraj med trenutnimi rakavimi celicami, da te ne kontaminirajo, ker potem si spet nazaj v osebi, pozabis da si orodje.

Pri tej teoriji nastanne problem pri temu, da jaz ne vidim problema. Jaz nisem v nobenem konfliktu s temi osebami.
Sicer pa govoriš o medčloveških odnosih. Ti se jim preko tehnike slalomiranja pač izogibaš.

Lp,Igor

ampak je ... kdo? Ali bolje, kaj? [/quote]


na to ne boš dobil odgovora
če ga boš  se spet um igračka s tabo.

El Pesnik wrote on 23.02.2010 at 07:47:38:

Poet, o čem pa misliš, da govorim zadnja dva tedna? Z nekimi razlagami 10-ih zapovedi in ostalimi pogovori. Govorim o tem, kaj galaktična zavest je in kaj je onkraj. Galaktična zavest je čustveni razum in to je vrhunec človeške ali galaktične zavesti. To je etika- etična inteligenca, pravijo novodobni šolani bedaki.
Vendar je etika še vedno red, sicer horizontalni, brez dimenzije časa, vendar v dimenziji prostora. S spoznanjem (samospoznanje je v galaktični zavesti) se ti odpira pogled onkraj razuma. Lahko rečemo, da je spoznanje v galaktični ali človeški zavesti, sa ti spoznanje brezčasja, odkriva dimenzijo prostora. Torej spoznanje (ali kozmično-celota) prihaja s širino galaktične zavesti.
Govorim iz razuma in zato ni razumljivo, pa poskušam povedati tudi z zapovedmi in ostalim razmišljanjem.
Še enkrat v sami galaktični (človeški) zavesti ni celote (ali niča), je le samospoznanje (kar je vrhunec-etika), ti da pa vpogled onkraj te omejene zavesti samospoznanja. V njej je namreč inteligenca, kar je dar te galaktične (človeške) zavesti. Inteligenca pa pride ali pa ne, in je izven človeškega razuma (kakršnegakoli), zato se ne da meriti. Ni omejena z dimenzijo prostora.

Lp,Igor

Quote:

Je razumljivo, če si jo sam že izkusil na lastni koži. Takrat razum služi kot opis tega stanja, sam razum pa tega stanja ne ustvarja in tudi ima bore malo s tem. Ga lahko samo opiše z besedami, je pa vedno iz dimenzije prostore, ker to stanje opisuje iz distance, ker sam ni v njej, ja.

Se strinjam v smislu, da z razumom tega stanja ne moreš "predočiti" nekomu, ki tega sam še ni doživel. Tisti, ki pa je doživel, pa ve kaj misliš, torej takrat je razumljivo, nekomu ki pa še ni doživel je pa samo razumsko - misli, da je razumljivo, pa v resnici ne pozna. Pozna samo besede.

Quote:

Spet imamo cel kup različnih besed: zavest samospoznanja, človeška zavest, galaktična zavest. Mogoče bi pa res končno morali mal uskladit tele pojme, da se ne lovimo po nepotrebnem.

Evo, kako jaz razumem:
a) galaktična ali kozmična zavest: to je neosebna zavest, ni v dimenziji časa. Zato pravim, da je neosebna, ker takrat ni tiste druge zavesti, ki je drugačne večino časa prisotna - človeška zavest.

b) človeška zavest: običajna samozavedajoča zavest v večini ljudi, ki je lahko bolj ali pa manj groba. Človek se pri tej običajni zavesti zaveda sebe kot "oseba", ki je v telesu in zase smatra, da mora v svetu nekaj početi in se peha za materialnimi dobrinami, vmes pa ima občutek, da ga življenje ogroža in se zato bori z drugimi telesi, je stalno v konfliktu zato in stalno v dimenziji časa (kaj še mora doseči, kaj se mu je zgodilo včeraj, itd) in tudi prostora (ima občutek, da je determiniran v prostoru, običajni klavstrofobični občutek "prikljenjenosti" na telo, iz česar izhaja sebična želja po čimveč ugodja za telo).

c) samospoznanje (po Alojzu): zavest Elohimov (če hočete): galaktična/kozmična zavest + znanje o delovanju vesolja.

Drugo naj pa Alojz pove, kaj misli.

Lp, Poet

Poet saj si vse povedal-neosebna vesoljna zavest mora premagati osebno(ego)voljo in zavest in um z lastno neosebno vesoljno življenjsko inteligenco(samospoznanje).Vse si dober obrazložil.Zakaj bi karkoli dodajali? Vse je ok.

Quote:


Vesoljno samospoznanje-če je vseobsežno in večno sedaj samodelujoče. Ne uporabljaš znanje ampak si živi del vesoljne življenjske samo inteligence. Si vesoljno odprt in svoboden,ker te ne omejuje več kontaminirano človeško vedenje z njegovo ego voljo(namišljenim vedenjem)in ego delovanjem. Si vesoljna življenjska volja-samo vedenje samospoznan.Takole razloženo je kaj drugače? Meni ni potrebno niti ene knjige,da to vem-ker vem sam po sebi po svojem vesoljnem samodelovanju- živem samoobstoju torej sem vesoljno samorojen zaradi vesoljnega EM samodelovanja.Nič si ne bom pel slapospevov- pišem,da bi se razumeli.