titud
5 p
Offline
Zaznavanje mističnega je vir vsake prave znanosti.
Posts: 6736
Markomur
Gender: 
|
El Pesnik wrote on 20.01.2010 at 13:25:58:titud wrote on 20.01.2010 at 11:48:07:Quote:Vidim, da ne razumeš o čem pišem. Vmešavaš srečo, solidarnost, pogum.... To so besede, ki so v času. Prav tako tesnoba, prihaja iz časa.
Lp,Igor Tesnoba je zeitgeist - duh časa. Obsega celoten čas, občutju tesnobe bi se teoerotično mogoće izognit samo z ukinitvijo časa, se strinjam, čeprav si tega ne znam predstavljat in niti nimam ne želje ne potrebe prakticirat, ker se mi to zdi kot rečeno neetičen eskapizem. Kakšna tesnoba? Bolj ko skušaš analizirat in razumet tesnobo več energije ji daješ, bolj si tesnoben. Ne razumem, kako da je tesnoba "duh našega časa?" Za koga? Za tiste, ki želijo občutiti tesnobo in sebe in svet jemljejo veliko preveč resno je tesnoba najbrž res neizogibno dejstvo, drugače pa ne. Kje pa piše, da bi kdorkoli moral izkušati tesnobo? A je to kakšno pravilo? Čist osebna odločitev kako boš videl svet, ker po mojem ne narekuje svet kako naj ga mi izkušamo.  Ker svet je mrtev sam po sebi, kako naj nekaj neživega živi stvari narekuje, kako naj jo izkuša? Ne gre, za to pa ni tesnobe, če nočeš, da je tam in se ne jemlješ ne sebe ne sveta preresno. To je lek za tesnobo, da jo pošlješ v tri pićke materine!   Sem napravu en coctail naših prejšnjih debat ne temo strahu in tesnobe iz lanskega leta na topiku p.d. od 66 strani naprej. Tam smo se podobno zaciklal kot tukaj, zato morda bolj za druge kot za udležence takratne iin zdajšnje debate (ajgor, poet, titud..): titud wrote on 26.02.2008 at 14:39:57:Quote:Lepo si ugotovil Titud, za vsakim konceptom je strah. S samim razlaganjem in analizo strahu, pa ne pridemo daleč in obupamo, se prepustimo usodi, kar je najlažje, pa še izgovor je pri roki. Strah je čustvo, ki ima svoj objekt, na katerega se nanaša in je osebno ali kolektivno akcijo (obrambo, napadom ali magari osebnim/kolektivnim žrtvovanjem) obvladat/presegat. V obup nas tera (eksistencialna) tesnoba, t.j. strah pred nedoločljivim/neznanim, torej je tesnoba stanje duha ali obučtje, ki ga z nobeno (re)akcijo ni mogoče odpravit, žrtvovanje pa je nesmiselno. Strah pred smrtjo se s konceptom večnega življenja osmisli/preseže, saj večnost (ali vstajenje) nudi garancijo, da bo vrsta v obliki skupnosti, ki smo ji pripadali, obstala tudi brez naše fizične udeležbe. Tesnoba pa je sorazmerno novo človeško občutje, pojavilo se je z razpadom tradicionalnih skupnosti, ko je posameznik vržen v od sebe odtujen svet, v katerem mu skupnost ne nudi več kolektivne zaščite pred nevarnostmi, ki mu pretijo iz narave ali drugih, njemu sovražnih skupnosti. Še huje, skupnost sama se mu grozeče postavlja nasproti, zato tudi koncept večnosti zanj izgubil funkcijo zaščite pred strahom, ki jo je nudil tradicionalnemu človeku... titud wrote on 27.02.2008 at 11:20:23:Poet wrote on 26.02.2008 at 19:19:46:Quote:Ujel si se v past analize. Analiziranje je proces, ki pa potrebuje čas. Tako ne prideš nikdar do spoznanja strahu, ker ga čas popači. Pogledati ga moraš trenutno, brez časa. Ne boš ga presegel, ampak ko ga opazuješ z vsemi čutili se razblini, ni več prostora zanj. ... ker strah sam analizira strah = torej sebe. Z analizo strah samo samega sebe potrdi, ne pa ovrže. Zgornje trditve so zato hudo pravilne! Ker če bi strah lahko ostal sam s seboj ... bi se razblinil, ampak tega noče!!!! To je ves šmoren vsega tega človečanstva. Na individualni psihološki ravni strah seveda mogoče odpraviti, ampak problem je v tem, da je mene strah za tistega (ali pred tistim), ki je problem strahu na osebnem nivoju razrešil. Skozi zgodovino je torej morala bit vzpostavljena strukturna zaščita tistih (ali pred tistimi), ki so se strahu na osebni ravni rešili, zato jim je bila na ravni skupnosti zagotovljena z individualno izolacijo (npr. 'puščavništvo') ali kolektivno (v templjih/samostanih, komunah..), na način skratka, ki ni ogrožal skupnosti kot celote. Verjamem, da so take induvidulane ali kolektivne oaze bile nujne za stabilnost vsake družbe, saj so svojo brezčasnostjo predstavljale prototip večnosti skupnosti kot celote, torej tudi tistih, ki so prav za vzdrževanje celotne skupnosti morali operirati s strahom kot realnim dejstvom. Kot sem že omenil, se moderne skupnosti svoje stabilnosti ne vzdržujejo več na tak arhaičen/tradicionalen način, demokratični duh zahteva odpravo strahu za vse ali za nobenega, zato ne dopušča/tolerira individualnih ali kolektivnih oaz, v katere bi se bilo mogoče zateči na tem (ali magari na onem) svetu. Od tod strukturni strah, nedoločen strah pred vsem in vsakim brez možnosti konkretne odrešitve na tem ali onem svetu, ki se ga kot tesnobe zato ni mogoče znebit na individualni psihološki ravni, ampak samo strukturno: torej tam, od koder izhaja. titud wrote on 27.02.2008 at 13:51:58:Poet wrote on 27.02.2008 at 11:58:43:  Če te prav razumem: če odpraviš svoj strah na individualni ravni, te je še vedno lahko strah? Potem to samo pomeni, da svojega strahu še nisi odpravil. Ne, ne pomeni tega. S strahom si osebno odpravil, a s tem nisi prispeval ničesar k odpravi tesnobe, ki vlada skupnosti. V tem smislu je je to nek priviligij, ki si si ga vzel zase in z njim obremenil druge. Quote:Ne vem ... po mojem so se oni kar sami od sebe odmaknili od preostanka družbe, ker jim ta ni mogla nič več ponuditi in jih je samo dušila. Po mojem so imeli samo rešpekt pred njimi, nek strah pred neznanim, in so jih zato pustili tam, čeprav so mnogo samostanov tudi porušili, puščavnike pa kdaj pa kdaj tudi preganjali. Tako da po meni ta teorija nekako ne drži. Vsak ima legitimno pravico do takšne osebne izbire, neligitmna je le prisila... Quote:Morali operirati s strahom? Zakaj pa? Zato, ker je strah preživetje skupnosti nujno potrebno osebno čustvo, ki ga je tradicionalna/arhična skupnost znala 'managirat' na način, da je ni razjedal od znotraj, ampak je bil usmerjen proti objketom, ki so skupnost ogrožali (narava, druge skupnosti...), da je skratka nudil notranjo zaščito/pribežališče. Quote:Tudi meni zgornji odstavek ni kaj preveč jasen. Ne vem, če je problem res v tem, je pa bolj pomembno vprašanje v debelem tisku, ki si ga malček načel: kaj pa je dejansko izvor strahu? Oziroma iz kje izhaja? Si bom pomagal kar s citatom: Strah nas ne more obvarovati pred tveganostjo, ki je lastna temu, da smo na svetu. Ta tveganost pa izhaja iz tega, da nimamo pribežališča: tesnobe ne sproži nič drugega kot gola izpostavljenost svetu, negotovost in neodločenost. Mesto strahu je znotraj skupnosti, v njenih življenjskih in komunikacijskih oblikah. Tesnoba pa se pojavi, kadar se od skupnosti, ki ji pripadamo, od skupnih navad, od dobro znanih jezikovih iger odmaknemo in se podamo v širni svet. Zunaj skupnosti je vsepovsod navzoča, nepredvidljiva stalna (tesnobna). Protipol strahu je varnost, ki jo skupnost načeloma lahko zagotovila; protipol tesnobe (oziroma izpostavljenosti svetu kot taki) je pribežališče, ki ga je priskrbela verska izkušnja. Vendar je v sodobnem svetu ločnica med strahom in tesnobo, med relativno in absolutno bojaznijo izginila. Ker imamo povsod opravka z realnostjo, ki je bila večkrat prenovljena, trdnega 'notri' ni več mogoče učinkovito razlikovati od negotovega 'zunaj'. Opraviti imamo s popolno spojitvijo strahu in tesnobe, strah je vedno tesnoben. Omejena nevarnost vedno prinaša na dan splošno tveganost tega, da smo na svetu. Če so samobitne skupnosti odnos do sveta zastirale ali blažile, ga njihov razpad povsem razgali: izguba delovnega mesta. inovacija, ki spremeni opis delovnih nalog, velemestna osamljenost privzamejo veliko potez, ki so prej pripdale grozam, doživetim onstran zidov skupnosti... titud wrote on 27.02.2008 at 15:44:54:Quote:Sam se ne bi naslanjal na zgodovino in tradicijo. Kaj pa se lahko naučimo iz zgodovine, razen raznih rasprtij, turobe in trpljenja. Tudi demokracije ne bi poveličeval, je še vedno sistem in vsak sistem stremi po prevladi, diktaturi. Demokracija je pač diktat večine napram manjšini. Tudi bežanje v neko zaščito te ne zapolni in tudi puščavništvo-izolacija ti ne pomaga. Vse to je razvidno iz zgodovine in mi jo še kar ponavljamo, razlikuje se samo v niansah. Tradicijo pojmujem kot akumuliran skupek nekih veščin in znanj (tudi npr. psiholoških), ki so uprabne takorekoč v vsakem zgodovinskem obdobju. Demokracijo sem uprabil nerodno, mislil sem jo pomenu dosežene stopnje zaščite osebnih svoboščin in splošno prizanih procedur (npr. prava) za omjevanje osebnih ter ugotvaljnje in uveljavljanje skupnih interesov. Tradicionalne psihološke prakse so v celotni zgodovini težile k posebni začiti, ki so jo ji (seveda zgolj v okvru svojih potreb in interesov) zagotavljale organizirane religije v okviru svojih cerkva ali pa so si jo bili prisiljeni praktikanti zagotoviti sami v protorski izolaciji ali v družbeni izobčenosti. Quote:titud wrote on 27.02.2008 at 15:44:54:Tradicijo pojmujem kot akumuliran skupek nekih veščin in znanj (tudi npr. psiholoških), ki so uporabne takorekoč v vsakem zgodovinskem obdobju. Demokracijo sem uporabil nerodno, mislil sem jo pomenu dosežene stopnje zaščite osebnih svoboščin in splošno priznanih procedur (npr. prava) za omejevanje osebnih ter ugotavljanje in uveljavljanje skupnih interesov. Tradicionalne psihološke prakse so v celotni zgodovini težile k posebni zaščiti, ki so jo ji (seveda zgolj v okviru svojih potreb in interesov) zagotavljale organizirane religije v okviru svojih cerkva ali pa so si jo bili prisiljeni praktikanti zagotoviti sami v prostorski izolaciji ali v družbeni izobčenosti.
Sam ne zanikam tradicije in izkušenj v tehničnem in strokovnem pomenu. Psihološko, pa je tradicija balast, ki te razdvaja in omejuje. Nobena vera ali ideologija ne osvobaja. Prav tako ne članstvo v kakšnem društvu ali klubu. To vse te ukaluplja v nek ozek predvidljiv oklep. Življenje pa ni predvidljivo in zato je svet takšen, kakršen pač je. Življenje postaja vse težje. Bolj ko iščemo neko varnost, manj je naša zavest odprta za novo. In od tu porast raznih novodobnih psiholoških bolezni kot je tesnoba in stres.
|
Home
Pages: 
(Read 1937890 times)
