Quote:Ne bluzit Titud. Imam prijatelja, ki se je prav zaradi tesnobe pri 30-ih upokojil. Vem, kaj je to in navadno sočutje tu ne pomaga. To je bolezensko stanje, ko se strah koncentrira v jedro. S tvojim pristopom sočutja in analize se zadeva samo slabša, pri obeh. Potreben je rez, vpogled v dejansko stanje, jedro kot celoto odpreti in ne analiziranje in pomilovanje. Če resnično želiš pomagati, ga spravi v veselje. Ni etično, kje si pa to pobral? Ko vsi skupaj jamrate je pa zelo etično, ne.
Sočutje brez lastne koristi je pravo stanje, ko se zadeva začne odpirati. Ne moralizirat Titud in najprej spoznaj razliko med moralo in etiko. Dokler boš obe besedi pojmoval enako, bo tako kot pišeš. Samo moralnež se sklicuje na etiko, ko mu zmanjka lastne vsebine.
Lp,Igor
Moraliziral bi, če bi se do tesnobe opredelil vrednostno kot do moralno nesprejemljivega ali kot do moralno sprejemljivega ali celo zaželjenega občutja/stanja. Do tesneobe se ne vrednostno ne opredeljujem, opredeljujem jo zgolj kot vsepristno dejstvo, ki ga ne skušam zanikat niti preganjat niti zagovarjat oz. na tak ali drugačen način opračivet ali vzdrževat. Ne vem pa, kaj v sooobčetnju oz. sočutju, ki je podlaga solidarnosti, neetičnega, ker če bi bila solidranost neetična bi bilo neetično tud soobčutenje veselja. Ni pa po moje etično širit oz. drugemu vsiljevat nekaj, kar ni njegova avtentična živlljenska izkušnja, tudi če samo to smatramo za vrednoto. V imenu širjenja veselja, sreče itd., ki nima nobene realne osnove in ki naj bi ga prinašal nek nov/spremenejn pogled na svet so se dogajale in se še dogajajo ideološko/politične, religiozno/duhovne ter psihološko/ekonomske zlorabe/manipulacije, tako da vsaj jest vedno zastrižem z ušesi, ko mi kdo začne 'prodajat' tovrstno antonovo veriženje sreče...