titud wrote on 15.01.2010 at 09:43:14:Quote:Seveda je problem strah. Tesnoba je samo bolezensko stanje, torej jedro. Lahko se pozdravi-tesnoba, strah te je pa še vedno. Pred smrtjo. Ta strah te naredi pohlepnega. Nekdo si želi izkušnje, nekdo spoštovanje, nekdo inteligenco. Tu je potem zavist, kar se pa sedaj lepše imenuje-tekmovalnost.
Lp,Igor
Tesnobo lahko opredelimo kot patološko stanje le v primeru, če imamo referneco na zdravo stanje, torej stanje brez tesnobe. Ker je stanje občutja tesnobe razširjeno globalno in kot tako utemljeno na globalni ločenosti/izolorinasti oz. pojmovanju sebe kot tujca v razmerju do neudomačenega sveta (tako naravnega in družbenega, kolikor je to sploh še mogoče ločit), lahko referiramo (bolje rečeno projeciramo iz sedanjosti, ker nimamo aktulane individualne izkušnje) na zdravo stanje zgolj kot na obdobje pred tem sedanje prevladojučem stanju ločenosti/izoliranosti ali po tem stanju. Kar je v bistvu eno in isto, če pojmujemo zgodovino ciklično npr. kot razvoj od obdobja zlate dobe preko žlezne naprej (oz. nazaj) do zlate dobe (v 'galaktičnem' smilsu štetja časa) ali če pojem časa kar ukinemo in na tak način projekcijo v zdravo stanje razglasimo za tukaj in zdaj večno prisotno dejstvo, ki je zgolj zakrito našim varljivem čutilom in manipulativnem umu podrejenim mislim.
Tistim, ki živimo v ujetosti varljivih čutil in manipulativnega uma, pač ne preostanega drugega, kot da občutje tesnobnosti, ki nam vlada vsem in ga v tem smislu sploh ne občutimo kot patološkega (ker pač nimamo zgoraj omenjenih referenc na zdravo), razgalasimo za edino skupno občutje. To pomeni si priznant , da občutje tesnobe/tujosti ni samo moje ampak tud tvoje oz. vseh drugih in izhajat v odnsoih do drugega iz tega občutja, se pravi razvit sposbnost občutit tesnobo drugega, se pravi z njim solidalizirat. Medsebojna solidarnost med seboj ločenih/izoliranih posameznikov, ki si vzajemno priznavajo tesnobnost, pa je po moje edino možen način prenašanja te iste tesnobnosti. Vsakršno pozivanje k presaganju tega občutja tesnobnosti na podlagi zanikanja te tesnobnosti pri sebi in drugih zato osebno smatran za nesoloidarno in s tem neetično, zaradi svojega referianja na zdravost/zdravilnost ali celo odrešilnost pa tudi za patološko/nezdravo početje...
Ne bluzit Titud. Imam prijatelja, ki se je prav zaradi tesnobe pri 30-ih upokojil. Vem, kaj je to in navadno sočutje tu ne pomaga. To je bolezensko stanje, ko se strah koncentrira v jedro. S tvojim pristopom sočutja in analize se zadeva samo slabša, pri obeh. Potreben je rez, vpogled v dejansko stanje, jedro kot celoto odpreti in ne analiziranje in pomilovanje. Če resnično želiš pomagati, ga spravi v veselje. Ni etično, kje si pa to pobral? Ko vsi skupaj jamrate je pa zelo etično, ne.
Sočutje brez lastne koristi je pravo stanje, ko se zadeva začne odpirati. Ne moralizirat Titud in najprej spoznaj razliko med moralo in etiko. Dokler boš obe besedi pojmoval enako, bo tako kot pišeš. Samo moralnež se sklicuje na etiko, ko mu zmanjka lastne vsebine.
Lp,Igor
Home
Pages: 
(Read 1936957 times)
