Alojz in Sandib wrote on 21.02.2008 at 19:34:56:5. Sam znam materialno uresničiti katoliško opcijo vstajenja od mrtvih, ki hkrati premaga smrt in uresniči naše ponovno zveličanje nazaj v nesmrtnost. To opcijo bom ponudil vsem brez izjeme za letošnjo Velike noč. Mogoče tudi preko svetovnega spleta. Ta opcija zahteva od bogatih, da se odrečejo (v imenu izvorne enakosti in pravice vstajenja nas vseh) del svojega materialnega bogastva in s tem omogočijo vsem, ki to želijo (svobodna volja) uresničiti lastno fizično večnost v isti fizični podobi, kot jo živijo danes. To opcijo so želeli uresničiti že stari Egipčani (Tot-ank-amon), ki so še poznali in verjeli v moč razuma in človeško milost. Jezus jo je uresničil in jo še bo! Mi smo Totankamonu vzeli to željo in jo uničili, tisti trenutek, ko smo (v svojem egoističnem pohlepu) odprli njegovo zlato dušno posodo.
O.k., ker na to temo še ni blo prave debate niti tle niti na katerem drugem topiku, razen poetovega sprševanja, kako si alojz konkretno predstavlja vstajenje v živem telesu in nahatine želje po pojasanilu, kako gre alojzova teorija vstajenja skupaj z konceptom jezusovega vstajenja, bom poskusal zadevo postavit v en dovolj širok okvir, da bo debata laže stekla.
Po moje gre pri vsakem konceptu posmrtnega življenja/vstajenja za poskus rešitve problema, kako uskladit biološko minljivsot/razgradbo/preobrazbo posmeznega organizma z biloškim nadaljevanjem vrste oz. v kulturnem smislu kako individualno smrt člana neke skupnosti razumeti v kontekstu ohranjanja te skupnosti.
Pri starih egipčanih s strogo hirerahično urejeno družbo, življensko odvisno od kozmičnih ciklov, ki so urejevali poplavavljanje nila in s tem organizacijo produkcije, bi vsaka biološka smrt aktualnega voditelja (ki je poosebljal stabilnost te kozmično pogojene družbene ureditve) pomenila grožnjo za stabilnost skupnosti, za grožnjo družbene anomije, usodno za vsakega posameznika te skupnosti, ki je odvisen od kompleksnega sistema namakanj, žetve, spravila posevkov in distribucije zalog. Logično je torej, da so egipčani gojili izredno kompleksen kult smrti/posmrtnega življenja svojih vladarjev, saj je bila na njem utemeljena stabilnost celotne hierahično urejne družbene skuposti.
Krščansvo je nastalo v drugačnih družbenih razmerah (židovsko religiozno skupnost je ogrožal rimski imperij), zato je postal družbeno relevanten bolj individualen (da ne rečem demokratičen) koncept večnosti, utelešene v jezusu kristusu, ki je vsakomur dal (po njem) možnost odrešitve oz. osebne participacije v večnosti. Na tak način so se ( po njegovi smrti) utrjevale krščanske skupnosti, ki niso bile več vezane na od države vzdrževan in po naravnih ciklusih pogojen način kolektivne (re)produkcije. Kršanska dogma o večnem življenju (in temu konceptu prilagojen kult smrti) se je seveda prilagodila potrebam po ohranjanju rimskega imperija, po njegovem razpadu pa potrebam novih kraljevin ter državnih tvorb na evropskih tleh, v zadnjem času pa se s krizo nacionalnih držav in imperijev ponovno inovira tak koncept večnosti, ki bi osmišljal osebno smrt na način, da bi se s smrtjo vsakega posameznika ne postavljalo pod vprašaj obstoja skupnosti.
Iz bojazni pred splošno družbeno anomijo se po moje oživlja poplava idej o večnem življenju, ki nosi sabo reanimacijo tako egipčanskih, judovskih, starokrščanskih, 'poganskih' in vzhodnjaških kultov smrti. Hkrati se rojeva tudi potreba po tem, da se jih reinovira v sodoben, znanstveno utemeljen, univerzalen in globalno sprejemljiv koncept kot nam ga poskuša predstavit alojz. Skratka res je, da je bil kocept večnega življenja in odrešitve vedno 'v službi' vzdrževanja družbene stabilnosti po nujni in neizbežni individualni smrti njenih posameznih čalnov, hkrati pa je tudi res, da inovacija tega koncepta omogoča tudi nujne družbene spremembe, ki jim zaradi individulane negotovosti, kaj se bo z nami (prevsem pa seveda s tsitimi, ki jih zapustimo) dogajalo po naši individulani smrti, ne bi niti odprli možnosti, da se zgodijo....