Alojz in Sandib wrote on 18.02.2008 at 19:35:25:


Po že omenjenem  kuzanskem  je enotnost sveta v njegovem mnoštvu utemljena v bogu kot neskončnem, v katerem so ukinjena vsa nasprotja končnih svari. Tudi nikolaj je poskušal sovpadanje nasprotij  napraviti bolj jasno s pomočjo matematičnega primera:
Čim večji je obseg kroga, tem bolj se lok približuje ravni črti, dokler v neskončnosti oba ne sovpadeta, nasprotja pa so ukinjena...

Quote:



Seveda imamo vsi večno življenje...pomembno pa je kako boš v tej večnosti živel-kot odrešena duša ali kot nevednež, ki bo še naprej tipal v temi...

Alojz in Sandib wrote on 18.02.2008 at 19:39:17:


A

Svobodnjak wrote on 19.02.2008 at 18:54:43:


Zanimiv odgovor, ki ima v sebi toliko odgovorov, kolikor je ljudi, ki berejo tvoj odgovor...

Etrex wrote on 19.02.2008 at 19:00:07:


Malo razloži, kaj si hotel s tem povedati. Kot te je razumeti, si ti  pod večno življenje predstavljaš večno razdvojenost, si ti in je tvoja duša.

Quote:


Quote:


Razmerje med smo večni in imamo večnost  je razmerje med našo predindividualno (kolektivno) naravo/kulturo (genstsko/biloško + jezikovno + produkcijko 'vrojenostjo') in stopnjo naše indviduacije, ki izvira v v občem/generičnem/predindividualnem.

Predindidividualna je biološka podlaga vrste, se pravi organi čutenja, gibalni aparat, zaznavne sposobnosti: nič bolj se ne zavedam, da sem resnični resničen subjekt svojega občutka, kot se zavedam, da sem resnični subjekt svojega rojstva ali smrti. Vid sluh tip, so s svojimi predhodnimojemu osebnemu življenju in mi ostjajo tuji . Zazanava se ne pusti opisati v prvi osebi ednine. Ta, ki sliši, vidi in otipa ni nikolim individulani jaz, amapk vrsta ko taka. Očutku bolje pristaja neosebni zaimek 'se': vidi 'se', otipa 'se', sliši 'se'. Predindividulano, vsebovano v občutku, je generična biološka oprema, ki je ni mogoče oposamezniti.

Predindividualen je jezik, zgodovinsko-naravni jezik, ki druži vse govorice določene skupnosti. Tudi v njem ni nekega individulanega 'jaz', ampak neki 'se', govori 'se'. Raba jezika je naprej interpishična/družbena/javna. Nikjer ni 'zasebnega jezika', še najmnanj, ko gre za novorojenca. Vendar je jezik, drugače kot čutna zaznava, predindividualno področje, v katerem korenini proces individuacije. Razvojne faze posmeznega živega bitja (ontogeneza) je prav prehod od govorice kot javne (interpsihične) k oposameznitveni (intrapsihični). Ta proces se zaključi, ko se otrok zave, da nejgovo izrekanje ni več odvisno samo od njegove govorice (ki je v več pogledih podobna plodovnici ali brezimnemu zoološkemu okolju), ampak je povezano tudi z generično sposobnostjo govora, z nedoločeno možnostjo izrekanja, ki je ni mogoče nikoli zvesti na ta ali oni zgodovinsko-naravni jezik. Preseganje predindividulne narave zgodovinsko-naravnega jezika in začetek individuacije govorca omogoča izostritev razmerja med sposobnostjo/zmožnostjo govora in posebnim dejanjem izrekanja. Čeprav je jezik od vseh in od nikogar, prehod od golega in enostavnega 'moči reči' k posebni izjavi določi prostor 'meni lastnega'.

Predindividualni so tudi vladajoči produkcijski odnosi. Opraviti imamo torej tudi s predindividulano realnostjo, ku je zgodovinska. Predindividualno je družbeno sodelovanje koit družbeno delovanje, predindividualni so vsi poltični, spoznavni in čustveni odnosi. Predindividualen je 'general intellect', obči, objektivni/zunanji intelekt. Sodobno mnoštvo sestavljajo individuirani individui, ki imajo to predindividulano realnost  poleg brezime čutne zaznave in jezilka že za seboj.

Individuacija ni ninikoli dokončana, predindividulano se nikoli ne prevede povsem v posamezno. V subjketu se nenehno prepletajo predindividulne prvine in individualni vidiki; subjekt sam ni prazprav nič drugega kot ta preplet. Subjekta ne moremo povsem izenačiti z njegovim delom, z oposameznjenim delom. Če je res, da individuirani 'jaz' živi v sožitju z biološko podlago vrste (čutna zaznanava...) in z javnimi ali medpsihičnimi lastnostmi materinega jezika  ter z proizvodno kooperacijo, potem to sožitje ni vedno mirno. Nasprotno, povzroča raznovrstne krize. Subjekt je bojno polje. Ni redko, da predindividulani vidiki postavijo pod vprašaj individuacijo: ta se kaže kot omahljiv, reverzibilni izid. In obratno, da hoče točkovni 'jaz'v izbruhu požrešnosti nase zvesti vse predindividualne oblike naše izkušnje (biloško podlago vrste, jezik in družbeno kooperacijo). V obeh primerih se sprožijo pojavi paničnega strahu, tesnobe, najrazličnejše patologije. Ali jaz, ki nima več sveta, ali svet, ki nima več jaza: to sta skrajna robova nihanja, ki v bolj zadržanih oblikah ni nikoli odsotno. O tem nihanju pričajo afekti in strasti, ki posredujejo med predindividualnim in individualnim.

Preplet predindividualne realnosti in posameznosti je mogoče zajeti v koneptu družbenga individuuma. Družbeni individuum je oksimoron, enotnost nasprotij. 'Družbeni' je treba prevajati kot preindividualen, 'individuum' pa kot poslednji rezultat procesa individuacije. Ker moramo z izrazom 'predindividualno' razumeti čutno zaznavo, jezik in produktivne sile, lahko rečemo da je 'družbeni individuum' individuum, ki odkrito kaže svojo ontogenezo, svojo formacijo v vseh njenih različnih plasteh in konstutivnih prvinah.

Tako da 'večnost'  je  tako hkarti  tisto,  kar je v nas in tisto, kar  'imamo' v sebi in se lahko odraža le kot oksimoron, enotnost nasprotij, to je niti  kot eno niti kot drugo.    

Quote:


To sem že napisal plesnamesecu in se sklada s tvojo trditvijo:

Seveda imamo vsi večno življenje...pomembno pa je kako boš v tej večnosti živel-kot odrešena duša ali kot nevednež, ki bo še naprej tipal v temi...