Alojz in Sandib wrote on 16.02.2008 at 20:12:51:Titud!
Ti imaš moč misli. Meni ni potrebno niti govoriti, ti razumeš!
Ravno za to gre, ko postaneš energetsko neodvisen, postaneš tudi na vseh drugih nivojih neodvisen itd.
Samovšečni misleci tega ne želijo spoznati!
Pozdrav,
prjatu sosed
Nimam se ravno za posvečenca v skrivnost tvoje kozmologije in etike, vendar me ta na nek meni ne povsem poznan način spodbjajta, da nizam neka bolj kot ne vzporedna lastna spoznanja, za katere me samo veseli, če jih imaš za kompatibilna.
Tako mi tvoje manifestiranje akumulirane in realizirane (INmept/RImept)vrednosti skozi točko zlitja močno asocira na plotinovo emanocijo enosti (biti/dobrega) v mnogoterost (pomanjkanje) oz. sestop enega skozi duha, svetovno dušo in posamezne duše v materialno ne-bit (in obratno- več
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1038564401/108#108)
Še bolj precizno (našemu post/modernemu razumevanju bliže) je podoben proces opisal neoplatonik in misitik pozne sholastike nikolaj kuzanski, ki se svojim mišljenjem umešča v prehod iz starega v novi vek. Zanj je v bogu vsa bit zložena v eno (complicatio), mnoštvo sveta pa je njegovo razvitje (expikcatio):
"
Vse, karkoli je ali more biti, je zloženo v samem izvoru (bog/complicatio/inmept)
in vse kar je ustvarjeno ali bo ustvarjeno, je razvito (expikcatio/rimpet)
iz tega, v čemer je zavito. Vse stavritve so na zložen način bog v bogu, prav kakor so svet kot razvite v stvarstvu sveta."Kuzanski v bistvu ni bil panteist, kajti stvari v bogu in svetu nimajo enekega načina biti. V svetu se je neskončnost skrčila (contractio/ realizirana vrednost?) v različne posamezne svari. Bog se označuje tudi kot 'posest' (moči-biti / akumulirana vrednost?) kar je vse kar more biti in nič ne obstaja kot gola možnost, medtem ko pa v svetu bit in možnost razpadeta, tako da vse svari zaostajo za svojo možnostjo....
Zanimivo je kako se neskončno (bog/enotnost/complicatio) zliva podobno lijakasto kot pri alojzu skozi točko zlitja (duha) v svet mnoštva (exlicatio). Zanimiva je tudi da kuzanski tako alojz oporabljata krog in mnogokotnik v njem kot primer/prispodobo, pri čemer gre pri kuzanskem za to, da nič kar je poznano, ne bi moglo biti še bolj poznano: mnogoktnik, ki se se z naraščajočim številom stranic približije krogu, toda kroga nikoli ne doseže. Na tak način pa pridemo do spoznanja o našem končnem nevedenju, do t.i. spoznanja 'učene nevednosti'...