Um ustvarja misli, jih procesira.
Če je spomin moj in so prepričanja moja...a niso misli posledica tega, kar je v meni ?

Če bi odločal o tem, katere misli bom vzel za svoje, potem bi bilo v življenju veliko manj težav.

Zakaj je človek ujetnik svojih misli..ker mu tako paše ?

Quote:

Ali pa zaradi njega.
Ker verjame, da tako mora biti.

Robi wrote on 08.01.2010 at 12:00:14:

pisda robi
to smo že use predelal
mogoče si manjku ne wem
um nisi ti
je del telesa
preko telesa in uma ti dobivaš podatke od drugih - misli
to tko pač je
frdr
spomin in prepričanja so ti bla usa inštalirana od drugih ljudi - od okolice ... njim istotako
bolje ti si si ustvaru prepričanja na osnovi interakcije z drugimi ljudmi
enako spomine
trigerirani so (lahko tud iz 'tebe' - tvojga telesa) po večini pak ne, ker ti si velik naredu na tem da si spucu svoje telo svinjaka ki so ti ga inštaliral drugi ... eni drugi pa na tem sploh nikol niso delal, niso vedl da bi lahko kej dobrga iz tega pršlo ...
pa pride
zavedanje sebe

absolutno sam odločaš s katerimi mislimi se boš ubadu
make no mistake

gape wrote on 08.01.2010 at 11:36:10:


Namenska zoženost percepcije je hkrati prekletstvo in priložnost.

Ljudje smo družbena/interaktivna bitja, ki je  za medsebojno interakcijo oblikovala jezikovno kulturo.  Jezik ima sicer univerzalno strukturo (skladensjko  in zvokovno), vendar ta mora odražat (ali boljš rečen ustvarjat) tud indivuidualnost posameznega izrekovalca, da ta  indidualnost skupnost izkušenjsko obogati pri njenih opcijah delovanja nasproti ali v skladu s tistimi bitji,  ki jezikovne interkacije nimajo razvite v tej smeri (npr. v primerjavi z zvokovnimi in drugimi oblikami komunikacije drugih živalskih vrst ali jeziki drugih človeških skupnosti).

Tko da ja, v nekem smislu smo kot posamezniki v neki skupnosti prisiljeni zavestno zožat  lastne sicer univerzalne percepcijske zmožnosti na jezikovne pomene in kodekse/matrice, ki so trenutno veljavni v neki širši skupnosti, vendar to počnemo z namenom, da nam bo to zoženje kompenzirano s koristimi, ki nam jih prinaša na tak način omogočena skupinsko koordinirna akcija. V ozadju zoženja percepcepcije je torej lahko neka povsem razumna odločitev  in kot taka se lahko izkazuje  kot priložnost, lahko pa seveda tudi nezavedna ali zavestna  kolektivna  manipulacija ali egositična osebna računica, ki se lahko izkaže za prekletstvo tako na osebni kot na kolektivni ravni.

gape wrote on 08.01.2010 at 11:51:19:

Oh ja, jaz sem pa tudi že slišal, da je občutek "jaz sem" tudi samo občutek, ki ga nekaj drugega opazuje! In torej ti lahko rečeš, da je občutek jaz sem vsebon v genih, da je akumuliran v genih, samo vse to pa nekaj še vedno opazuje. Torej nekaj opazuje telo, nekaj opazuje občutek jaz sem in nekaj opazuje delovanje zavesti.

Jaz podpiram tezo, da bi se vsak med nami, če se seveda želi znova spomniti kaj dejansko je, moral osredotočiti zgolj in samo na tisto, kar se zaveda vsega drugega - torej tisto kar se zaveda telesa, misli, občutka jaz sem, zavesti, itd, ne pa se ukvarjati s stvarmi katerih se lahko zavedamo, ker tako ne bomo nikoli ugotovili, kdo ali kaj je tisto, ki se teh stvari zaveda. In to "neimenovano" ki se zaveda vseh drugih stvari - kaj je to? Mi lahko kdo odgovori?

Robi wrote on 08.01.2010 at 12:41:54:

na to vprašanje ti um ne bo nikol znal odgovoriti,ker takoj ko si boš skušal odgoviriti ne boš več to kar Si.
vprašanje kdo sem jaz ni vprašanje za um.
moraš ga intuicijsko dojeti.
zavest zmeraj gleda misli ne more pa videti sebe ker ne more videti sebe.
tako kot oči gledajo samo navzven tudi če jih bi obrnil navznoter še zmeraj gledajo navzen

Quote:

Saj to tudi pravim.