Quote:

Z občutenjem odgovarjamo, kaj je svet za nas na kontinuumu ugodja-neugudja v meni. S čustvovanjem odgovorjamo na vprašnje, kaj je svet tam zunaj na kontinuumu dobrega slabega za mene. Z mišljenjem odgovarjomo na vprašanje, kaj je v svetu tam zunaj, izven mene na kontinuumu resničnega-lažnega. Z večino čutnih dotokov itak razpalgamo samo na ravni občutenj in so v celoti nedostopna našemu prilaščanju, saj gre za duševna stanja, ki so hermetično zaprta v osebi. Ko čutne dotoke čustveno doživljamo, ti že predstvljao obliko doživljanja, s katero se bitje odpre v svet. Na ravni miselnega doživljanja kot najvišje oblike kognicije, pa se bitje zavestno polašča tako naravnega kot socialnega prostora, na koncu pa še svojega osebnega prostora in tako postane samo-zavedujoče bitje. Ko pa prilaščanje osebnega prostora, ki je sicer predpogoj za samozavedanja, preraste iz zgolj samo-kontrolne in samo-referenčne v dominatno preukupacijo, se oseba preneha s spraševanjem, kaj je svet tam zunaj za mene in kaj svet tam zunaj sam zase (izven mene).  Začne se prilaščat v sebi sicer hermetično zaprtega občtenjskega sveta, ki ga začne  kreiart po vzoru sveta  tam zunaj in ga kot takega delat resničnega  samo zanj...    



Quote:


Če definirava uvid kot občutek noranjega  ugodja, ki se pojavi ob čustvenem ( za mene) in miselenem doživetju  resnice  o svetu (ki obstaja tam zunaj), potem je uvid lahko 'popačen' po moje  le, če preferira le enga od treh sicer enakovrednih kognitivnih procesov.  

Quote:


No, kolikor se jaz (in moja žena) ukvarjam z ezoteriko, to zihr  ni v prakticiranju tehnik in učenj, ampak zgolj v potrjevanju že vedenega in osvojenga v smislu čudenja, kako je mogoče , da tako so različni ljudje na  tako različen način in v različnih dobah prišli  stako lahkoto do tako  popdobnih spozanj o etičnih, psiholoških, filozofskih in drugih tako rekoč večnih resnic, ko pa se s tako muko dokopavam do njih  jaz sam.

Quote:


Moje življenje ni ta forum. Je samo njegova refleksija v obliki čudenja, kako nedoumljivo skrivnostno je, seveda  s ščepcem ambicije, da mi ta (javna) refleksija omogoči vanj (z vašo pomočjo) vsaj prebliske  (pravilnega/nepopačenega) uvida ...

Bamby wrote on 14.11.2008 at 00:45:02:


Bamby

Zate je čas odvisna sprejemljivka. Zame je vse konstanta masa-energija-prostor-čas- življenje v lastni večno-sedanji vesoljni samobitni samozadostnosti in samodelovanju,kjer vsak konec  X mept* pojava sočasno pomeni nov začetek in obratno- in tako večno sedaj.
Čas je sprejemljivka zate,'ti revše bolno obsedeno s partizani'

Bamby pojdi se pritoževat svojim gospodarjem in jih nahruli zakaj so volitve v DZ izgubili. Mogoče te potolažjo, revše ubogo in izgubljeno.

Lp Alojz   Titudov post 5564 preberi!

Boštyxz wrote on 14.11.2008 at 16:39:54:


Večno-sedaj

Quote:


Povej mi razlog, zakaj bi bila tista nadčasovno-transcedentno-večnosedanja perspektiva  jaza, ki motri mene  kot opazovalca in razlagalca pojavov v meni in izven mene in kot tistega, ki  v svet v meni in izevn mene na podalagi teh opazovanj in čudenj  tudi aktivno posegam, boljša/etičnejša/resničnejša, torej hierarhično višja  od moje omejene, zgolj psihološke v čas ujete  perspektive?

Dobro bi se bilo res vprašat, od kje mi pravzaprav potreba po tem, da  konstruiram mene,  svet za me ne in svet tam zunaj  na novo iz njegove nadčasovno-transcedentno-večnosedanje  perspektive? A je to resnična potreba nadjaza kot opazovalca mene, a je to čista skušnjava v omejen psihološki čas in prostor ujetega mene, da se identificiram s tem opazovalcem mene,  ga vržem  prestola, zasedem njegovo mesto, odigram njegov vlogo in skušam  rekonstrirat mene, svet za mene in svet tam zunaj po zakonih osvojenega kraljestva?

Quote:


Nekak si se izognu odgovoru, ali je (re)konsrucija mene, sveta za mene in sveta tam zunaj po izven/nadpsiholoških izhodiščih opazovlca, lepša/etičnejša/resičnrjša od  prejšnjega mojega?

Govorim o svetu, kakršnega na podlagi uvida (re)konstrira alojz. Po tvojem odgovoru namreč slepam, da  se z  zavestjo opazovlca spreminam le jaz  v psihološkem smilsu doživljanju mene, sveta za mene in sveta tam zunaj in ne da, zavest  opazovalca spremeni  svet tam zauanj tako, da je sprejemljivejši za mene v vlogi opazovalca.      

Etrex wrote on 14.11.2008 at 18:51:48:


No, večino si zgrešil, nekaj pa tudi zadel .

Ampak, daj, povej, kolikšna naj bi ta domnevna "konstanta" časa potlej znašala, a (A) ?

Lep pozdravčav iz Sončnih dobrav  ...

by Boštyxz + #

Quote:

Opazuj opazovalca in videl boš, da primerja, je popolnoma skoncentriran na opazovano. To je v polju uma, ta opazovalčeva koncentracija na opazovano. To so lahko molitve ali pa kakšne druge tehnike t.i. meditacije, ki jih učijo po raznih šolah. S tem opazovanjem moraš biti popolnoma pozoren, da se ti um ne prikrade pri stranskih vratih in za to je potrebna koncentracija. S tem, ko postaneš pozoren na svoj um, kaj razmišlja, kako deluje, postaneš ti ta um in to je identifikacija z njim, vendar le dokler si skoncentriran na to dejanje. Ta identifikacija in koncentracija na um, pa je le del tebe. Ni celotna zavest in zato te razdvaja.

Spoznanje le tega, teh tehnik "meditacije" na osnovi koncentracije ti da uvid v celost. Ne zmoreš pa tega na osnovi opazovalca. Te tehnike so osnova za šamanstvo in mistiko. Z njimi se izgubi strah, vendar se pridobi moč. In ta moč te prevzame, si v njeni domeni. Ko to spoznaš, greš preko nje in postaneš občutljiv na prisotno dogajanje, kar se imenuje inteligenca.

Kakšen link bi rad? Si ponovno želiš neko avtoriteto, kateremu bi verjel in mu zaupal? To o čemur pravim je v Alojzovi formuli Xmept*=INmept* AO/OA (EM) RImept*=Xmept* in to sem takoj videl, ko je prišel na forum.

Lp,Igor

Quote:

Ko tako razmišljaš si v umu-mislih. Ta cikel se lahko ponavlja v nedogled. Opazovanje-opzovalca, ki opazuje se ti v umu predstavlja kot časovni cikel (psihološki čas) in ni mu videti konca, cikel na cikel. Tu pa je spoznanje, da si ta opazovalec, ki opazuje pravzaprav ti sam. Je tvoj um, ki opazuje in nadzira samega sebe. Z opazovanjem (brez koncentracije, ki je v umu) opazovalca in opazovanega se zlijejo vsa dogajanja v eno, brez intervala časa. Takrat spoznaš, da si vse to ti, da nisi le del dogajanja, odvojen od vsega. Začneš spoznavati zavest.

Lp,Igor