Alojz in Sandib wrote on 10.11.2008 at 11:39:18:


Igor, maš prav, ne razumem življenja in vedno bolj verjamem, da življenje ni narejeno za to, da bi se ga razumelo v celoti. Seveda pa mi to spoznanje ne jemlje motiva in poguma, da bi  raziskoval tisto, kar je mogoče razumet,  pri čemer se skušam opret tudi  na spoznanja drugih razikovalcev, vključno tvoja. Res da raziskujem tudi področja, ki so našemu razumu tuja ali povsem nedostopna in da tukaj zgubljam ogromno časa/energije z nekaj, kar je intuitivnemu uvidu dosotopno brez truda/boja, amak kaj morem, uprabljam pač tisto, kar imam na razpolago, hkrati pa skušam biti pozoren na to,  da mi na takio dolgo poti 'okrog riti v aržet', kašen  intuitivni uvid morda le ne prikrašja tega truda/boja...  

Inštitucije (zanstvene, religiozne, politične...) jemljem kot orodja, ki jih kompleksnješe družba pač potrebuje za prenos vedenj/znanj/verovanj, pri čemer se skušam zavedat njihove rigidnosti in  vloge pri 'konzervaciji' obsteječih znanj ter vrednostnih   opredliltev (morale), vendar me ta  bistvu njihove stranska naloga        ne navdaja več s kakšno  anarhično vnemo po njihovem sesustju.

Alojz, po moje naju mečeš s poetom v isti koš. Res da imava do tvojih naukov podobno ambivalenten odnos, vendar vsaj pri meni gre sicer  za za fascinacijo nad  celovitostjo tvojega nauka, tej  želji po   celovitosti pa ne podrejam posamičnčnih  znanj/vednj/verovanj, zato  me  vodijo k drugačnim (delnim ) spoznajem. Poet se zna navušit po moje obratno nad posameznimi rešitvimi, vendar ker ga  te v seštevku ne prišpeljejo do pričakovanega  rezultata (celovitega spoznananja), se odvrne od tebe (kot personifikacijo nauka) v celoti. Jest  skratka ne gojim potrebe po tem, da bi te vzljubil in na tak način presegel ambivalenten odnos, zato se vsaj pri meni okrog tega niti ni  treba truditi,    pri poetu  pa ta potreba očitno obstaja, zato ga tudi vsakič znova razočaraš...

Boljš, da si priznaš, da ga ni moče razumet kot da ga razumeš napačno ali v najboljšem primeru pristransko/enostransko  razumevanje razglašaš za celostno.

Boljš da se ne poistovečaš  sploh kot da da se poistovečas z nečim, kar naj bilo ti, ker to ti ( če je živo) namreč ni nekaj statičnega, je stalno v spreminjanjanju in razvoju( je samo v potenci...). Ravno poistovetenje s tisitim, kar naj bi bilo  ti, je lahko le neživo in osnova za status qou.

Zbeganost prinaša ravno neuspešno identificiranje z lastno bitjo, ker je zaradi tega ker je v stalni (re)konstrukciji, nikoli ni  mogoče v celoti zaobjet.    

No, človeka,  ki  prav čuti, je težko ne imat rad, tud če ta človek  namena, da bi ga drugi imeli radi, nima.  




 

Alojz in Sandib wrote on 10.11.2008 at 19:27:17:


Ciklično ponavlajnje istega sveda daje občutek stabilnosti in oporo individualni in skupinski identiteti, zato se  vsaka  kultura  tudi utemeljujuje na obrednem  čaščenju naravnih ciklusov. No,  moderne kulture, ki so globalno dominacijo dosegle na pojmovanju  linernega časa in stalnega razvoja, ki ni vezan na naravne cilkuse,  smo ta razoj pač 'plačale' s stalno negotovostjo, pred katero pa se v iskanju izgubljene varnosti in idenitite  zatekamo k idealiziranju varnosti, ki   naj bi jo prinašala ponovno odkrita cikličnost. Slaba taložba: taka varnost je izgubljena ne samo zato, ker je nismo sposobni rekonstruirat, ampak zato, ker tisto, kar skušamo  rekonstruirat, v taki obliki nikloli ni niti obstajalo....

titud wrote on 10.11.2008 at 20:01:57:



Titud

Nakladaš!!!!!   Moderne kulture so globalno dominacijo dosegle s linearnim pojmovanjem časa.
Ta dominacija je pa vidna povsod,a ne!!! Smo v stanju blagostanja,ali v stanju globalne krize vrednot in življenja nasploh?
Čas ima dimenzijo večno-sedaj ,ki je sočasno navzven  enotna vrednost prihodnosti-preteklosti in sočasno obratno. In ravno to dejstvo  časa kaže na cikle časa v dimenziji večno-sedaj.

V kateri dimenziji živiš odkar pomniš sebe -samo v dimenziji večno-sedaj.sedaj,sedaj,sedaj. Tvoj spomin razume čas kot pretekli prihodnji, živiš pa dejanjsko samo v dimenziji večno-sedaj. Čas je utvara misli,ker ima čas zgolj eno in isto vesoljno dimenzijo  izraza.Razmisli.!!!

Ti časa sploh ne razumeš, linearnost časa je v tvojih mislih,dejansko je pa komplementarnost  tvoje biti in časa izražena  samo v (vrednosti)- dimenziji večno-sedaj. Kdo rabi varnost v spoznanju lastnega večno-sedanjega obstoja,če ve,da je ujet v (cikle)  lastnih smrti-rojstev kjer je večno-sedaj vsaka njegova smrt sočasno novo rojstvo in obratno-vsako rojstvo-smrt in to v dimenziji časa večno-sedaj. Ta hip lahko umreš (umreš v večno-sedaj) in se ponovno rodiš v večno-sedaj.

Zavest možgane in misel imaš ravno zato,da to dimenzijo večno-sedaj tudi dojameš.Takrat več ne potrebješ varnosti,ker ti varnost,da tvoje samozavedanje tega lastnega vesoljnega dejstva.

Igor ti bo še kaj razložil na to temo!!!!

Lp Alojz

Quote:


Pojmovanje časa je samo po seb lahko daje neko psihološko varnost, prav tako pa ga lahko tudi jemlje, pri čemer je odostnost te varnosti pač treba nadomestit s čim drugim. Kulturološko gledano so udobje in gotovost cikličnega časa, značilnega za arhaični svet (kitajskska, mezopotamija, egipt, arhaična grčija in drugod-...) judje nadomestili s predstvo o pogodbi med bogom in skupnostjo. Tako prihodnost ni pomirjujoče v naprej določena, ampak je to, kar se bo v prihodnosti zgodilo, odvisno od skupnosti. Bili so namreč pripadniki nomadskega plemena, ki je živelo v senci starega egipta in asirsko-bailonskih groženj. Preroki so v tem kontekstu s strašljivimi vizijami oznanjali neizbežno kazen nad izbranim ljudstvom, če ne bo vztrajalo pri izbrani veri. Čas se tako odpre in z zgodovino vstopi v izkustvo negotovost...


Na drugačen način so predstavo o cikličnosti časa redifinirali grki v njihovem klasičnem obdobju, ko je začela prevladovati predstava o 'degeneraciji'. Ta predstava se lepo odslikava v heizodovi predstavi o razvoju človeka, ki so jo koncipirali tudi njgegovi sodobniki heraklit, empidokles in platon: Vse se je začelo z zlato dobo, v kateri ljudje niso delali, poznali žalosti ali se starali,, umirali so v spanju inživeli v izobilju. Nato so šle stvari samo še navzdol. V srebrni dobi so se že pojavili dolgotrajno odraščanje in kratka odraslost ter nespoštovanje bogov. V bronsati dobi so postali ljudje arogantni in bojaželjni, bili so tako popadljivi, da se je to obdobje končalo z vojno vseh proti vsem in tudi smrtjo vseh. Sledila je doba herojev, ki jo opisuje homer v svojih pesnitvah, tej pa še peta generacija, heizodovi sodobniki, čas v katerem vladajo visoka starost, brezpravnost in nepravičnost - degeneraritvni čas skratka...

Obe predstavi o necikličnem času sta pomebni za za moderno predstavo o gibanju času. Predvsem velja to za judovsko predstavo o linearno potekajočem času, čeprav so prišle  z bližajočim koncem prejšnejga tisočletja vse bolj na površje tudi milnearistične degenerativne predstave o času. Alojza bolj vidim kot kritika moderne judovske predstave o času, tebe pa kot kritika degenerativne grške  predstave, pri čemer se alojz zateka  k arahičnim egipčanskim ciklličnim predstavam,  ti pa bolj k indijsko-kitajsko budistično- zenosvkim, ki so se pojavile v bistvu hkrati z judovsko-grško kritiko in so ponujale psihološki izstop iz hidističnega kroga cikličnega rojevanja časa  (samsare) v praznini (sidhi) in nirvani.

No toliko o tem, kar o pojmovanju  času ve povedati kulturološka znanost, pa če to vednje sprejemo ali ne.    

Poet

Jaz vem kaj ti hoces, ampak do tega bos prisel preko uma, ravno um je tudi del tega kar isces. Omenil si da tebe ne zenima vesolje, delovanje in vse ostalo, tebe zanima pac stanje ki je samospoznanje.
To pa je proces skozi katerega prides samo po stopnickah, katerih del je tudi um, preskok je nemogoc.

Do tega stanja pa bos prisel samo z razumevnjem sveta v katerem si s tocno tem namenom. Tu smo samo zato, zelo popneumljeni od mnogih kvazi duhovnih teorij, ki so nam uklonile pogled od resnice.

Zato se mnogim ne "dopade" Alojz (oziroma P.D.), ker vsakega zabije na realna tla, to pa je nasprotno od pricakovanega stanja nekega samadhija vsezavednega stanja brez uma, to pa je spet le akumnulirana misel, nikakor pa ne mores zatajiti realizirane misli, to dvoje oseba navzven izraza enotno.

Lahko gres do vseh mogocih modrecev, a Alojz ti po zadeve postavil na realna trdna tla, neamesto da bi jih se bol zakomplicitral in ustvaril se lepso navidezno realnost. Zato ker iluzija je prijetna stvar, vedno postlana z rozicami... Trdno zasidrana dejstva, pa so soocenje z resnico, ki pa ni nikoli v nekih vrtoglavih visavah ampak jo imas vecno zdaj na dlaneh, spreveidis pa jo samno zato, ker gledas dalec stran, kjer je le oprijetna iluzija.

Rekel si da te vesolje (delovanje) ne zanima, ampak samo zavest, ko ti spoznas vesolje, vidis da je clovek narejen popolnoma enako in povsod kamor pogledaas vidis isto delovanje stvarstva in ravno tu opazam kako lepo se mi odpira slika.

Poet, nedvomno se vidi da tebi um nikakor ne ugaja, ti ba ga najraje izpodrinil v veri da je neuporaben, tako ne prides nikamor, stvari je treba vzeti v celoti in sestaviti sliko iz celote.

resnica je kot puzle, ko sestavis vse, vidis sliko (samospoznanje), ce ti pa manjka kaksen koscek, celote ne bos uvidel.

Tu se skriva kar ti isces, ampak dokler blos zanikoval um, ne bos prisel tja kamor hoces.

Zapomni si um sam ni prevara, je nujno nase orodje, ki pa ga mi sami napacno uporabljamo, predvsem v temu obdobju (EM dviga), nam postaja um vedno nolj glasen in motec in bi ga najraje zanikali.

Zato Poet dobro dobro premisli, kam nas narava potiska, nedvomno v pravilno uporabo uma, ne pa zanikanje uma.

L.p.

titud wrote on 11.11.2008 at 11:37:26:

Kaj pa je zate nirvana? Jaz tega ne vem. Zopet neka predstava. O času ves čas govoriš kot o predstavah, gibanju. Sam ti ne govorim o kakšni novi podobi o času, ampak dojemanju izven uma. Psihološki čas, pomeni, da razumeš, kako na primer nastane ideja. Za to je potreben psihološki čas. Psihološki čas ni predstava je dejstvo s katerim živimo. Seveda se ti ustvari praznina (tihota), katere se večina ustraši, saj um pride skozi zasilna vrata. Sam strah je v času, prav tako varnost. In to je psihološki čas, strah in nadomestilo z varnostjo. S tihoto um umre in se vedno vrača z neko predstavo, ki te vrne v čas. Vse to je psihološki čas. Razumevanje le tega ti ne nudi varnost in ni nadomestilo strahu, je preprosto sprejemanje tega kar je. S tem se ti odpira uvid v resnico, ki pa ni statična ampak gibka in ne gibanje.

Lepo si si tole sortiral v razumu, vendar ni v razumu. Razum moraš spraviti v tihoto in potem šele uvidiš, kako je s časom. Biti opazovalec, kar učijo vse šole je premalo. To ni nič. Bistvo je sprevideti kdo je ta opazovalec in to ti da uvid v čas.

Lp,Igor