titud
5 p
   
Offline

Zaznavanje mističnega je vir vsake prave znanosti.
Posts: 6736
Markomur
Gender:
|
Alojz in Sandib wrote on 10.11.2008 at 11:39:18:Quote:titud wrote on 08.11.2008 at 13:04:03:Vrejamem v iskrenost tvoje borbe proti mračnjaštvu, iz katerega nas je enkrat že izvlekla prav moderna razvsetljenska znanost, vendar bi te želel opozorit, da nam s svojo vnemo v odrešeniško moč znasti, ki naj bi nam namesto religije izpolnila naše aktualne predstave in pričakovanja o večnosti, delaš prazparav uslugo religiji. Ker na znanost obupno vežeš pričakovanja, ki nam jih ne more izponlit ( in tudi če bi jih sedaj mogla - kdo nam jamči, dai niso naša današnja pričakovanja pravzaprav razočaranje za novega/prihodnjega človeka?), po moje zapiraš možnost prav znanosti, da spremeni paradigmo izkatere izhaja in naredi za nas res kaj realno/dejansko koristega in celovito uporabnega tudi na področjih, na katere ponovno vdirata mitologija in religija. Ti se v nasprotju z znanostjo, ki ji je bila vedno domačnejša v fizijskem cepljenju proti neskončnosti, počutita bolj domače v fuzijskem prcesu spajanja proti celovitosti, po domače rečeno v življenju. Pri prebiranju ocene, sem bil kar malo presenečen. Sicer pa, kaj sem pričakoval? Mogoče drugačen odnos do življenja. Takšni oceni bi se pa še na srednji šoli, katero sem obiskoval samo nasmehnili. Uporabljaš znanstveni besednjak, potem pa zaključiš z borbo. Želiš biti napreden a si v sebi globok tradicionalist. Prav ti si primeren cerkveno institucionalni podpornik, saj nikakor ne moreš uiti njihovim moralnim normam. Vse kar v življenju delamo je borba, zato so tu oni, da te odrešijo. Pa kje si ti videl borbo? Pri Peterletu, ko je govoril o svojem življenju? Ko sprejemaš življenje kot borbo si z njim vedno v konfliktu. In tega ti ne razumeš. Zato takšen pogled in ocena. Preprosto ne razumeš življenja za življenje. Ne razumeš časa. Lp,Igor Igor Predvsem tu pogrešam pri nekaterih kritičnost v vsemu.Vse se sprejema kot (zabetonirana situacija).Kot da zadev ne more preseči posameznik,ampak mora to storiti cerkev-država - znanost . Večina se čuti tu nepoklicanih. Manjka izvirnosti,samozaupanja,čaka se na nek X dogodek-osebo,ki bo zadeve uredil-a samo po sebi. To ravno kaže kako globoko smo resnično religijozna bitja ,ko večini vlada strah spopasti se individualno z izivi in danostmi življenja. Ta strah večino hromi , (ego) da se ne bi osmešili,padli v kakšno nemilost sistema, ali kogar koli rugega-družine, prijateljev, medijev,kaj vem še kaj se jim plete po glavi. Večina tu nekoga navaja,lepijo neke linke tujih misli,a mogoče zato ker se lastne misli bojijo ,ne vem. Izgleda,da je danes papagajstvo osebno vodilo in sprejeta življenjska vrlina- večine med nami. Čast izjemam. Lp Alojz Igor, maš prav, ne razumem življenja in vedno bolj verjamem, da življenje ni narejeno za to, da bi se ga razumelo v celoti. Seveda pa mi to spoznanje ne jemlje motiva in poguma, da bi raziskoval tisto, kar je mogoče razumet, pri čemer se skušam opret tudi na spoznanja drugih razikovalcev, vključno tvoja. Res da raziskujem tudi področja, ki so našemu razumu tuja ali povsem nedostopna in da tukaj zgubljam ogromno časa/energije z nekaj, kar je intuitivnemu uvidu dosotopno brez truda/boja, amak kaj morem, uprabljam pač tisto, kar imam na razpolago, hkrati pa skušam biti pozoren na to, da mi na takio dolgo poti 'okrog riti v aržet', kašen intuitivni uvid morda le ne prikrašja tega truda/boja... Inštitucije (zanstvene, religiozne, politične...) jemljem kot orodja, ki jih kompleksnješe družba pač potrebuje za prenos vedenj/znanj/verovanj, pri čemer se skušam zavedat njihove rigidnosti in vloge pri 'konzervaciji' obsteječih znanj ter vrednostnih opredliltev (morale), vendar me ta bistvu njihove stranska naloga ne navdaja več s kakšno anarhično vnemo po njihovem sesustju. Alojz, po moje naju mečeš s poetom v isti koš. Res da imava do tvojih naukov podobno ambivalenten odnos, vendar vsaj pri meni gre sicer za za fascinacijo nad celovitostjo tvojega nauka, tej želji po celovitosti pa ne podrejam posamičnčnih znanj/vednj/verovanj, zato me vodijo k drugačnim (delnim ) spoznajem. Poet se zna navušit po moje obratno nad posameznimi rešitvimi, vendar ker ga te v seštevku ne prišpeljejo do pričakovanega rezultata (celovitega spoznananja), se odvrne od tebe (kot personifikacijo nauka) v celoti. Jest skratka ne gojim potrebe po tem, da bi te vzljubil in na tak način presegel ambivalenten odnos, zato se vsaj pri meni okrog tega niti ni treba truditi, pri poetu pa ta potreba očitno obstaja, zato ga tudi vsakič znova razočaraš...
|