Ni naključje, da mi je v skrbi za alojzovo duš(e)vno zdravje prišla končno pod roko knjiga, ki sem jo prvič opazil sicer že konec lanskega leta le kak teden pred prvo objavo p.d. na tem forumu (evo dokaz
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1163243803/6#6)...
Skratka, j. campbell v knjigi
miti, po katerih živimo v poglavju
shizofrenija, potovanje navznoter lepo prikazuje "shizofreni umik, v katerenm psihotik spozna spozna vznesenost združenja z vesoljem, ko preseže osebne omejitve: 'oceanski občutek' - kot ga imenuje Feud. Tedaj vzniknjeo tudi očutki o novem vedenju. Popolnoma razume stvari, ki so bile prej skrivnostne. Prihaja do neizrekljivih spoznanj in dejasko lahko samo osupnemo, ko beremo o njih. Prebral sem desetine poročil in reči moram, da se pogosto osupljivo ujemajo z uvidi mistikov in s podobami hinduističnih, budičnih, egiptovskih ali klasičnih mitov... Skratka reči hočem, da shizofreni bolnik nehote doživlja blaženo oceansko globino, kakršno si ves čas prizadeva doseči jogi ali svetnik, le da onadva plavata v njej, on pa se utaplja".
Skupaj s campbellom moram poudariti, da taka shizofrena izkškunja prav zaradi tega sovpadanja z mitološko resničnostjo lahko umu umogoči uvid "da potovanje ni nekaj, kar je treba ozdraviti, saj je samo po sebi naraven način zdravljenja pretresljivegastanja stanja odtujitve, imenovane normalnost..."
Po campellu so notranja potovanja mitološkega junka, šamana, mistika in shizofrenika načeloma enaka: "vnitev ali remisijo doživijo kot preporod, rojstvo tako rekoč 'vdrugo rojenega' ega, ki ni več omejen z obzorjem vskadanjega življenja. Zdaj ve, daje le odmev večjega sebstva, njegova prava naloga pa je nositi energije arhetipskega institktivnega sistema v plodno igro sodobnih prostorsko časovnih vsakdnjih okoliščin. Ne boji se več ne narave ne družbe, otroka narave - ki je v resnici tudi pošastna in ne more biti drugačna, sicer ne bi preživela. Njegov ego je ubran z vsem tem, usklajen, pomirjen in, kot pravijo tisti, ki so se vrnili s potovanja, življenje je po njem bogatejše, izrazitejše in bolj radostno. Kaže. da je celotna težava v tem, kako spet in spet preživeti brez brodoloma. Ne gre za to, da človeku ne bi smelo biti dovoljeno, da zblazni, marveč da bi bil bolje poučen o prizorišču, na katero bo stopil in o močeh, ki jih bo verjetno srečal, da bi poznal nekašne obrazec, po katerem bo te energije prepoznal, jih obladal in sprejel vase...
V pustolovčini je vedno nevarnost 'inflacije', kot jo imenuje psiholoogija, ki prevzame psihotika. Identicicira se z vizonarskim objektom ali z njegovo pričo, z vizionarskim subjektom. Prav je da se ga zaveda, ne da bi se izgubil v njem, in razume, da smo v odnosu s prijatelji ali sovražniki lahko vsi odrešenjski liki, ne pa odrešeniki. Vsi smo lahko matere ali očetje, nikoli pa Mati, Oče. "
Campell ilustrira psihološko inflacijo z bustično povestjo o štirih iskalcih zaklada, o štirih brahmanih, ki se potem, ko izgubijo vse svoje bogastvo, odločijo odpovotovati in pridobiti novo bogastvo. Srečajo čarovnika z imenom
groza radost, ki podari vskomur klobčič z navodili, naj gredo v podnožje himaleje in jim zagotovil, da tam, kamor bo padel klobčič, bo lastnik klobčiča našel svoj zaklad. Ko je prvemu padel klobčič na tla, so ugotovili, da je prst okrog njega bakrena. Lahko bi si nabrali bakra kolikor bi si ga hoteli, a so trije odšli dalje. Drugemu so se na mestu, kjer mu je padel klobčič, tla posrebrila in vsi bi si lahko nabrli srebra kolikor bi si ga želeli, vendar sta dva odšla dalje. Tretjemu so se na mestu, kjer mu je padel klobčič, tla pozlatila, a četrti je kljub temu nadaljeval pot. V indijskemu besedilu beremo naprej, da sreča moža, ki se mu je na glavi vrtelo kolo, telo pa mu mu je bilo oškropljeno od krvi. Ko ga je četrti brahmin ogovoril, je kolo hipoma zapustilo glavo onega in se postavilo na glavo brahminu in mu pozročalo bolečino. Brahmin je nato izvedel, da je oni dobil kolo na glavo na enak način kot ga je zdaj sam in da se ga bod tudi sam lahko znebil le na način, da bo nekoč prišel mimo nosilec klobčiča, ki se ne zadoboljil niti z bronom niti srebrom niti zlatom. Prejšnji nosilec naglavnega kolesa mu je še razložil, da bog zakladov vskogar, ki pride do sem, v strahu, da mu ne bi ukradli zklada, pošlje na glavo to kolo, ki prišleku vzame občutek za čas, ne čuti ne lakote ne žeje, ne potrebuje spanja, se ne stara in ne umrje in ničesar ne čuti razen bolečine, ki mu jo povzroča vrtenje kolesa....Campbell to staro povest jemlje kot svarilo pred nevarnostjo pretiranega pohlepa. Legenda ga spominja na trnjevo krono na glavi križanega kristusa in na številne druge like, pri čemer
se meni zdi najbolj simptomatično da ga spominaj tudi na prometeja, privezanega na kavkaško skalo in orla, ki trga njegova jetra...