titud wrote on 27.02.2008 at 13:51:58: Poet wrote on 27.02.2008 at 11:58:43: 
Če te prav razumem: če odpraviš svoj strah na individualni ravni, te je še vedno lahko strah? Potem to samo pomeni, da svojega strahu še nisi odpravil.
Ne, ne pomeni tega. S strahom si osebno odpravil, a s tem nisi prispeval ničesar k odpravi tesnobe, ki vlada skupnosti. V tem smislu je je to nek
priviligej, ki si si ga vzel zase in z njim
obremenil druge.
???

!!!

???

!!! Ježeš, kako me je srček zabubal kak sem to prebral ino uvidel! Dragi, titud, pa saj tak ne misleš resno, jeli? Da kak se bodem sam osvobodil straha to če bit nek privilegij, ki če tak fino obremeniti druge ljudeke? Nej se morem s tem strinjovat, to mi tak čudno pride in se praf ne sliši.
Quote:Tudi meni zgornji odstavek ni kaj preveč jasen. Ne vem, če je problem res v tem, je pa bolj pomembno vprašanje v debelem tisku, ki si ga malček načel: kaj pa je dejansko izvor strahu? Oziroma iz kje izhaja?
titud wrote on 27.02.2008 at 13:51:58:
Si bom pomagal kar s citatom:
Strah nas ne more obvarovati pred tveganostjo, ki je lastna temu, da smo na svetu. Ta tveganost pa izhaja iz tega, da nimamo pribežališča: tesnobe ne sproži nič drugega kot gola izpostavljensot svetu, negotovost in neodločenost. Mesto strahu je znotraj skupnosti, v njenih življenjskih in komunikacijskih oblikah. Tesnoba pa se pojavi, kadar se od skupnosti, ki ji pripadamo, od skupnih navad, od dobro zanih jezikovih iger odmaknemo in se podamo v širni svet. Zunaj skupnosti je vsepovsod navzoča, nepredvidljiva stalna (tesnobna). Protipol strahu je varnost, ki jo skupnost načeloma lahko zagotovila; protipol tesnobe (oziroma izpostvljenosti svetu kot taki) je pribežališče, ki ga je priskrbela verska izkušnja. Vendar je v sodobnem svetu ločnica med strahom in tesnobo, med relativno in asbolutno bojaznijo izginila. Ker imamo povsod opravka z realnostjo, ki je bila večkrat prenovljena, trdnega 'notri' ni več mogoče učinkovito razlikovati od negotovega 'zunaj'. Opraviti imamo s popolno spojitvijo strahu in tesnobe, strah je vedno tesnoben. Omejena nevvarnost vedno prinaša na dan splošno tveganost tega, da smo na svetu. Če so samobitne skupnosti odnos do sveta zastirale ali blažile, ga njihov razpad povsem razgali: izguba delovnega mesta. inovacija, ki spremeni opis delovnih nalog, vlemestna osamljenost privzamejo veliko potez, ki so prej pripdale grozam, doživetim onstran zidov skupnosti...
Sem ti rekel, da veliko preveč filozofiraš. Ampak pazi: FILOZOFIJA = ljubezen do resnice, edini pravi filozof je bil Sokrat. V tem smislu kot pa je filozofija danes je pa to le "mišljarija" in so vsi drugi 'filozofi' le "mišljaritiki".
Tako da veliko preveč "mišljariraš", razglabljaš in si ujet v pasti uma - tu ni nobene resnice. Vprašal sem te po izvoru strahu, postregel si pa le z novo "mišljarijo" in razglabljanjem.

Torej,
izvor strahu: individualna zavest, ki se odcepi od PRIČEVANJA=AWARENESS in sebe smatra za ločeno od eksistence, ki jo "gleda", je sama po sebi konstantno ogrožena in se zato boji svojega konca. Tako. Kar pomeni

= ego zavest je že sama po sebi STRAH, ker se je odlepila od "kozmičnega ozadja" - pričevanja, in se zdaj vidi kot ločen del celote. Zato ... dokler bo obstajala ta ego zavest ne bo konca strahu, ker je ravno ta ego zavest vedno znova na udaru pred vsem kar obstaja. In se zaradi tega zateka v družbo itd, samo more sama končno odmreti.
"Mišljarija" je pa spet samo inštrument te ego zavesti, da bi razumela zakaj jo eksistenca vsak trenutek tako brutalno napada = ker je sama umorila Kozmično Pričevanje in zdaj "kraljuje" na tem delčku, kjer je drugače samo večnost in neskončnost - kar pa sama/MI ne bomo nikoli izkusili, ker mi to dušimo.
Got it?