Quote:Lep pozdrav Madan Gopal Das, v Bhagavad-giti jasno piše;
Individualna duša je nezlomljiva in netopljiva, pa tudi sežgati ali posušiti je ni mogoče. Večna je, povsod bivajoča, nesprejemljiva, nepremakljiva in zmeraj enaka. (verz 2.24)
Če je duša večna, potem nima začetka in konca in tudi začetnica ne more biti. Če bi že bili v duhovnem svetu bi kot duša takoj sluzili Boga (duša je po naravi polna blaženosti) in ni možnosti za padec. Strinjam pa se , da je plan Vsevišnjega Šri Krišne poplon, in nam nerazumljiv, ker smo kot telo pogojeni, a duša ni nikoli pogojena in tudi materialne aktivnosti se je ne dotikajo.
Kaj pa če je blo tko, da je pač to del božanske igre (lile). Pojavno stvarstvo (vključno z materialnim) svetom ni nek gromozanski zapor za ta poredne duše, ampak je pač nastal iz božanske anande, iz ekstaze Boga. Bog je v svoji ekstazi ustvarjal in ker je On neskončen je neskončno mnogo tudi različnih oblik manifestacije. In ena od možnih oblik pojavnosti je bilo tudi totalno zanikanje božanskosti, torej svet, kjer vladajo nasprotja božanskim kvalitetam - namesto večnosti je smrt, namesto popolne zavesti in moči je nevednost in bolezen, namesto blaženosti in anande je trpljenje. Ampak tak svet ni nastal kot kazen, bolj bi lohk rekel... kot področje za eno posebno igro, ki se jo lahko grejo take bolj "avanturistične" in pogumne duše. Je Bog reku: "Ajde, bom naredu eno vesolje, ki bo popolno nasprotje vsemu božanskemu." In tiste najbolj pogumne duše so (smo)
se spustile sem, da v tem kaotičnem svetu polnem trpljenja in nevednosti znova pridemo do božanske Luči, Zavesti, Blaženosti in jo tukaj manifestiramo bolj in bolj, dokler nekega dne ne pride do preobrazbe tudi materialne kreacije nazaj v prvobitno božanskost. Do večne Satja juge in ustoličenja sanatana dharme, do manifestacije Božjega kraljestva na Zemlji.
Torej, mogoče tukaj nismo zaradi kazni, ampak zaradi dela, ki ga moramo opraviti Zanj. Duhovna transformacija materije.
Zakaj smo se spustili? Ker ima mogoče tudi duša, tako kot imamo ljudje, v sebi nekaj avanturističnega duha
Tud Tomaž Humar gre vedno znova plezat na Nanga Parbat, pa čeprou vnaprej ve, da bo najbrž ogromen pretrpel in se mogoče tud hudo poškodoval. Pa vseen gre, zmeri znova. Tko pač je, tud v nevarnosti in avanturi je nek duh, je neka resnica, je konc koncev neka ananda, neka ekstaza. Poleg tega spust v materijo v resnic sploh ni odmik od Boga. Bog je vedno z nami, pravzaprav v nas. Tud Krišna to potrdi v Bhagavad Giti. Tud Jezus je to potrdil v Svetem pismu. V težjih trenutkih se Bog inkarnira kot Avatar. Se pravi je tud fizično vsake tolk z nami. Še bolj pogosto Bog deluje v svetu kot "vibhuti". Ljudje in svet nismo prepuščeni sami sebi; vsem grozotam navkljub, Božja pomoč ipak je tuki in deluje. To je vse potrjeno v B.G. In nenazadnje - "Vse je Brahman". Vse je božanskost, vse je Bog. Vse je Krišna. Upam si trditi, da za realizirano dušo ni bistvene razlike, če živi s Krišno v Goloki, al pa če živi tuki na tej Zemljici. Povsod je Krišna in povsod lahko služi Krišni. Seveda, duhovna realizacija je pač nujna stvar. To mora bit cilj pred vsemi nami. Ampak mogoče bomo potem ugotovil, da mamo še velik tuki za narest in da ta svet sploh ni tko grozen kot se nam zdi zdej, ko smo še zaviti v nevednost.
Nismo padle duše. Smo pogumne duše, ker smo se zavestno in prostovoljno odločile za eno najtežjih Njegovih iger. Hari Aum Tat Sat!
Home
Pages: 
