Za vse ljudi, ki bomo letos za novo leto sami, mogoče kakšen namig, mnenje, kako naj to "preživimo"

sliši se povsem normalno (ali pa tudi ne), ampak ko vsi nazdravljajo, ko gledaš ognjemet ipd. verjetno ni preveč zabaven občutek, da si v bistvu sam. in bi raje bil z nekom. pa čeprav mogoče le za tist minljiv trenutek. človeška potreba po tem, da ima "nekoga" verjetno.
Letos sem se odločila, da enkrat za spremembo ne bom več preživela novega leta tako kot vedno - v družbi, s kozarcem vina v roki in veselim razpotegnjenim nasmeškom na ustih. predvsem zato, ker sem se začasno popolnoma odrekla alkoholu... in mi potem ni ostalo veliko izbire:) plus, letos sem resnično preutrujena za vse človeške odnose, še posebej v takem momentu, kot je novo leto.
novo leto zame deluje na isti princip kot rojstni dan... in vedno sem sovražila svoje rojstne dneve.. no, vsaj marala jih nisem preveč. zato ker nikoli nisem marala trenutkov, ko se mi je zdelo, da sem nekako prisiljena v to, da sem srečna. da ljudje nekako to pričakujejo od mene. in vedno, ko "moram" biti srečna, šele resnično občutim, kako zelo osamljena v resnici sem. letos presenetljivo to ni tako intenzivno, pa vendar...
no, in sem se odločila - ne, letos pa ne. če sem lahko tako zelo pametna o vsem tem, kako mora biti človek v prvi vrsti zadovoljen sam s sabo in zagovornica tega, da samota ne pomeni nujno osamljenosti, potem si lahko tudi upam sama preživeti novo leto...
in čez nekaj trenutkov se v meni že zasidra vprašanje - hmmmm... kaj pa zdaj?
kaj potem človek sploh počne za novo leto?
odšteva sam s sabo... 5...4...3...2....1... in si reče srečno novo leto? in premaga ta občutek osamljenosti?